Vetrinjski dvor History

Skozi stoletja stoji na mestu, ki ločuje Vetrinjsko ulico od Grajskega trga. Ena izmed najpomembnejših meščanskih hiš v Mariboru je poimenovana po svojih prvih cerkvenih posestnikih, ki izvirajo iz kraja Vetrinj blizu Celovca.

Objekt, v dokumentih prvič omenjen v 13. stoletju, se na vzhodnem delu naslanja na staro mestno obzidje. Njegovo jedro, osrednja stavba in kapela, sta bili zgrajeni v 14. stoletju, kasneje je bil večkrat prezidan. Njegov današnji videz izhaja iz 18. stoletja.

Med letoma 1785 in 1806 je v njem delovalo prvo mariborsko gledališče.

V 19. stoletju je zgradba prešla v meščanske roke, menjavali so se različni lastniki, večinoma bogati obrtniki, ki so prostore prilagajali svojim potrebam. Zadnji lastnik objekta do razlastitve po drugi svetovni vojni je bil usnjar Alojz Nasko. Po njem tudi ime Naskov dvor, ki se je obdržalo do leta 2010. Takrat se preimenuje v Vetrinjski dvor in do leta 2013 deluje kot sedež zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture.

2007 – 2010

Med letoma 2007 in 2010 je bil kompleks takratnega Naskovega dvorca temeljito obnovljen. Prenova, ki je bila izpeljana s pomočjo evropskih sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, mu je omogočila novo namembnost.

Pred obnovo je bila stavba Naskovega dvorca v zelo slabem stanju, nadstropje je bilo prazno zaradi nevarnosti porušitve. Med prenovo so arhitekti in konservatorji odkrivali različne zgodovinske sloje in se jih odločali ohranjati. Odgovorna arhitekta obnove, Maruša Zorec in Matjaž Bolčina, sta prejela prvo nagrado za arhitekturo Piranesi 2010 in Plečnikovo medaljo 2011.

Od leta 2010 do leta 2013 je kompleks služil kot sedež zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in obenem gostoval prireditve. V drugi polovici leta 2013 mu je s strani Mestne občine Maribor določena namembnost javne kulturne infrastrukture.

Prešel je v upravljanje javnega zavoda Narodni dom Maribor, ki mu je namenil sedanje poslanstvo: delovati kot živahno stičišče ustvarjalnosti in partnerskih povezav prvenstveno nevladnih kulturnih organizacij ter ustvarjalcev.

Zgradba je iz plemiških rok prešla v meščanske roke. Zadnji lastniki iz plemiške družine so poslopje na Viktringhoffgasse 30 leta 1800 za vsoto 3000 goldinarjev v zlatu prodali premožnem meščanu. 

Lastniki, bogati obrtniki, so se menjavali in dvorske prostore prilagajali svojim potrebam. Hkrati s spreminjanjem svojih lastnikov je kompleks spreminjal tudi svoje poimenovanje. Poznali so ga pod imeni Oreški dvor, Vetrinjski dvor, Breunerjev dvorec, Berdajsova hiša, Naskov dvorec, Naskova hiša.

Usnjar Alojz Nasko ga je kupil leta 1828.

Kot zanimivost omenimo, da je bližnji baročni Salzburški dvor na Vetrinjski ulici 16 med letoma 1826 in 1941 bil v lasti šentpavelskega samostana, zato je v tistem času bil znan pod imenom Vetrinjski dvor.

Celo danes, po mnogih desetletjih, med starejšimi Mariborčani občasno zaznamo zmedo zaradi imen obeh baročnih dvorcev na Vetrinjski ulici.

V dokumentu iz 1220-1224 je vojvoda Leopold VI. Babenberžan potrdil, da je vetrinjski opat Konrad od meščana in kožarja Gotschalka za deset mark kupil hišo v Mariboru z vsem pripadajočim zemljiščem in gospodarskim poslopjem.

Tako je hiša postala last cistercijanskega samostana v Vetrinju (Viktring) pri Celovcu na Koroškem. Objekt je za cisterco postal upravno in gospodarsko središče za samostansko posest v mestu, njegovi okolici in celotnem Štajerskem ter hkrati tudi trgovska postojanka.