Vodni stolp, jugovzhodni obrambni stolp srednjeveškega Maribora, je bil postavljen pri zadnji prezidavi mestnega obzidja, ki je pod vodstvom italijanskih stavbenikov iz družine Dell’ Allio potekala med letoma 1548 in 1568. Ime Vodni stolp je najverjetneje dobil zato, ker je mesto ščitil pred napadi z vodne strani. Pred njim je na tem mestu stal manjši okrogli stolp, postavljen na pilotih. Stolp, kakršnega poznamo danes, je bil z obzidjem povezan z Židovskim stolpom, po obzidju pa je potekal lesen obrambni hodnik. Kasneje so ob obzidju zrasle hiše, pri hiši ob stolpu so bila velika vhodna vrata, imenovana tudi vodna vrata.

Pri načrtovanju gradnje hidroelektrarne Srednja Drava 1 se je pokazalo, da se bo vodostaj reke v mestu bistveno dvignil, zato je bilo treba razmisliti, kaj bo z zgradbami, ki segajo v območje, ki ga bo poplavila Drava. Najpomembnejša objekta v tem območju sta bila Vodni stolp in hiša, ob kateri so pristajali splavi, imenovana Mariborske Benetke. Slednja je po nerazumljivem naključju postala žrtev rušenja, stolp pa so ohranili. A to je bila vse prej kot lahka naloga. Prvi predlogi za rešitev stolpa so predvideli razstavljanje in ponovno postavitev nekoliko višje. A raziskave so pokazale, da je vezivo malte iz živega apna tako trdno, da bi pri razstavljanju prišlo do močnih poškodb peščenca. Drugi predlog je bil dvig stolpa. Po zamisli in projektu statika Jožeta Požauka je bil ta poseg leta 1968 pod vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo iz Maribora, ki ga je takrat vodila prof. Andreja Volavšek, uspešno izveden. Stolp  je bil dvignjen za 2,6 m. Pred dvigom so morali iz tehničnih razlogov začasno porušiti oboke in nosilni slop. Stanje so pred tem zaradi kasnejše rekonstrukcije natančno posneli in dokumentirali. A dela leta 1968 niso bila zaključena, prostor je ostal prazen, tudi rekonstrukcija obokov v pritličju ni bila izvedena. Stolp je nato dvajset let, do prve sanacije in prenove v letih 1986 in 1987, sameval. Od leta 1989 v njem domuje vinoteka.