Če bi Katalena igrala samo »ljudsko«, bi bila že zdavnaj muzej. Ampak Katalena je vse prej kot vitrinska zgodba. Skoraj četrt stoletja ista originalna zasedba, devet albumov, »čez palec« okoli 900 koncertov, od slovenskih klubov in dvoran do festivalov – pa tudi precej čez mejo: Evropa, Izrael, ZDA. To je bend, ki tradicijo jemlje resno, a je nikoli ne obravnava pietetno. Njihova osnovna logika je preprosta: ljudska glasba ni relikvija, temveč živ material. In če je živ, se ga sme preoblikovati, raztegniti ter zavrteti na glavo – dokler še vedno diha.

Katalenin trik ni v tem, da preigrava zapuščino, ampak da z njo vodi dialog: pesmi so izhodišče, ne zaključek. Ideološke nalepke odpadajo, ostanejo igrivost, nalezljiv ritem in odrska radost – tista vrsta resnosti, ki se napaja iz veselja do raziskovanja.

Leto 2026 bo za Kataleno jubilejno: 1. julija praznuje 25 let delovanja, aprila pa so izdali svoj deseti album Meja. Tokratno raziskovanje izhaja iz zahodnega obmejnega prostora – od Tolminskega do Rezije, od Beneške Slovenije do Istre – kjer se kulture stikajo, ločujejo in hkrati povezujejo. Meja je pri Kataleni tudi simbol: intimna preizkušnja, ustvarjalni izziv ter vstop v prostor mitološkega in magičnega, ki ga ob meji ne manjka.

Katalena tudi po dveh desetletjih ostaja sveža, radovedna in koncertno eksplozivna: resna v namenu, a nalezljivo sproščena v izvedbi. In še zdaleč niso rekli zadnje.