Festival Lent novice

»Dokler se bomo lahko pogovarjali o svetli prihodnosti, do takrat za nas težav vsekakor ni,« je bila popotnica Vladimirja Rukavina – Gogota pred festivalom. Težave? Po takem Lentu, ko so Kristusova leta spomnila tudi na trenutke na neke druge čase, festival, kjer je Tomaž Domicelj gledal Teško industrijo, Luka Šulić komedijo, kjer je Vladek skočil v Muro in si oblekel lentovski press dress, kjer si je VAZZ slekel majico, kjer je en večer deževalo, pa nihče ni šel domov? Po vsem tem? Je jasno, kaj še edino lahko zakličemo.
Se vidimo na Festivalu Lent 2026!

In je začetek, so prvi koncerti za tako mlade, ki spležejo na ograjo. Pa naj bo zimzelena Alenka Godec ali afganistanska pevka Elaha Soroor. Naj bo izmišljeni jezik Yanu ali folkartovska »glava« iz Singapurja. Metanje žoge v klobuk in plezanje ob drogu. Naj bo bobnarska eksplozija s The Stroj ali skakanje s Koala Voice. Koncert Blaževih prijateljev, magnetni premik ali nizozemski odlom Yīn Yīn, ki bi premaknil še Quentina Tarantina.

Začelo se je z mašo. Končalo se je z mašo. No, »končalo«. Ne zares končalo. Smo se pa najprej pomolili. Z Mozartom. Rekviem, maša za umrle. Pokora je silovita, Festival Lent ima mnogo grehov, toliko, da je bilo, ja, v Dvorani Union, raz-pro-da-no. Švic je tekel … Ne, ne povem, kam vse, ne spodobi se.

Titanik. E, že te je blo fertig.
Zakaj, za vraga, greš omenjat – Titanik. Pa kje ga izpraskaš?! Okej, s tisto vihravo irsko muziko iz podpalubja, ko je v filmu še vse luštno in bi raje pil pir kot šampanjec. »No, samo tam so še na mizah plesali,« so se šalili v Sodnem stolpu

E, Pifke! Samo on. To so ti Pralentovci. Samo oni zinejo kaj takega. »Deževalo je na Lentu!« Valjda je to siknil Marjan Rajbenšu – Pifke. »Vlado je čupo streso, ko je iz Mure stopil! In, evo, mamo dež!«

Na tisti točki je bilo tako ali tako že vseeno. Ko vidiš Božička sredi mesta, sredi tedna, sredi Lenta. Na kresno noč? Eh. Vse gre skozi. Čisto vse. Zato pa je potem zinil, kar je zinil.

Zici? Kakšni zici? Zice smo spometali! Ja, na ponedeljek.
Če bo slučajno, pa upamo, ne, ne, zatrdno verjamemo, da tega ne bo nikdar nihče vprašal, ampak če bo pa morebiti slučajno čez leta in leta kdo tole našel in se spraševal, kako je izgledalo lentanje na ponedeljek? Ni zgledalo, no, ni samo zgledalo. Plesalo se je. Kar je skromno, preskromno. Skakalo se je. Ja, na ponedeljek.

Ko je tvoj čisto, čisto, čiiiisto prvi koncert – to? Tango na nedeljo? Ko si star, kaj, ko si še res mala štručka, mogoče mesec, še to ne? Pa naj še kdo reče, da nedelja in Festival Lent ne gresta skupaj. Oooo!

»Ravno je na StandUpLent en komik od Trice iz Srbije razlagal, da ko je on bil mali, je bilo tako zakajeno kot v pesmi Josipe Lisac. Magla svuda, magla oko nas!« Veste, kaj je fenomen, prednost, bistvo Festivala Lent? Da je Josipa Lisac, kaj, koliko, sto metrov stran pela. Ja, tudi Maglo. Itak. Ampak pela je življenje.

»Z biciklom na promenadi praktično nisem mogel skozi!« Slišano zdaj, tu, letos, v petek. No, v soboto, v bistvu. Iz petka na soboto. Na prvi dan Festivala Lent 2025.

»Dokler se bomo lahko pogovarjali o svetli prihodnosti, do takrat za nas težav vsekakor ni,« je bila popotnica Vladimirja Rukavina – Gogota pred festivalom. Težave? Po takem Lentu, ko so Kristusova leta spomnila tudi na trenutke na neke druge čase, festival, kjer je Tomaž Domicelj gledal Teško industrijo, Luka Šulić komedijo, kjer je Vladek skočil v Muro in si oblekel lentovski press dress, kjer si je VAZZ slekel majico, kjer je en večer deževalo, pa nihče ni šel domov? Po vsem tem? Je jasno, kaj še edino lahko zakličemo.
Se vidimo na Festivalu Lent 2026!

In je začetek, so prvi koncerti za tako mlade, ki spležejo na ograjo. Pa naj bo zimzelena Alenka Godec ali afganistanska pevka Elaha Soroor. Naj bo izmišljeni jezik Yanu ali folkartovska »glava« iz Singapurja. Metanje žoge v klobuk in plezanje ob drogu. Naj bo bobnarska eksplozija s The Stroj ali skakanje s Koala Voice. Koncert Blaževih prijateljev, magnetni premik ali nizozemski odlom Yīn Yīn, ki bi premaknil še Quentina Tarantina.

Začelo se je z mašo. Končalo se je z mašo. No, »končalo«. Ne zares končalo. Smo se pa najprej pomolili. Z Mozartom. Rekviem, maša za umrle. Pokora je silovita, Festival Lent ima mnogo grehov, toliko, da je bilo, ja, v Dvorani Union, raz-pro-da-no. Švic je tekel … Ne, ne povem, kam vse, ne spodobi se.

Titanik. E, že te je blo fertig.
Zakaj, za vraga, greš omenjat – Titanik. Pa kje ga izpraskaš?! Okej, s tisto vihravo irsko muziko iz podpalubja, ko je v filmu še vse luštno in bi raje pil pir kot šampanjec. »No, samo tam so še na mizah plesali,« so se šalili v Sodnem stolpu

E, Pifke! Samo on. To so ti Pralentovci. Samo oni zinejo kaj takega. »Deževalo je na Lentu!« Valjda je to siknil Marjan Rajbenšu – Pifke. »Vlado je čupo streso, ko je iz Mure stopil! In, evo, mamo dež!«

Na tisti točki je bilo tako ali tako že vseeno. Ko vidiš Božička sredi mesta, sredi tedna, sredi Lenta. Na kresno noč? Eh. Vse gre skozi. Čisto vse. Zato pa je potem zinil, kar je zinil.

Zici? Kakšni zici? Zice smo spometali! Ja, na ponedeljek.
Če bo slučajno, pa upamo, ne, ne, zatrdno verjamemo, da tega ne bo nikdar nihče vprašal, ampak če bo pa morebiti slučajno čez leta in leta kdo tole našel in se spraševal, kako je izgledalo lentanje na ponedeljek? Ni zgledalo, no, ni samo zgledalo. Plesalo se je. Kar je skromno, preskromno. Skakalo se je. Ja, na ponedeljek.

Ko je tvoj čisto, čisto, čiiiisto prvi koncert – to? Tango na nedeljo? Ko si star, kaj, ko si še res mala štručka, mogoče mesec, še to ne? Pa naj še kdo reče, da nedelja in Festival Lent ne gresta skupaj. Oooo!

»Ravno je na StandUpLent en komik od Trice iz Srbije razlagal, da ko je on bil mali, je bilo tako zakajeno kot v pesmi Josipe Lisac. Magla svuda, magla oko nas!« Veste, kaj je fenomen, prednost, bistvo Festivala Lent? Da je Josipa Lisac, kaj, koliko, sto metrov stran pela. Ja, tudi Maglo. Itak. Ampak pela je življenje.

»Z biciklom na promenadi praktično nisem mogel skozi!« Slišano zdaj, tu, letos, v petek. No, v soboto, v bistvu. Iz petka na soboto. Na prvi dan Festivala Lent 2025.