Plesali smo tajvanski tango. V burek pitu. Z Dubiozo Kolektiv. Takoj, iz prve, prvi dan. Skočili sredi terga na Glavnem odru s tal v luft, vsi smo šli v – božjo mater z Magnificom. Asimilirali smo se, čeprav ni bilo smisla, da se upiramo Laibach. In Morcheeba je (u)videla, kako je, ko na festivalu tiskovko posluša še kužka, da se je potem zibalo in zibalo, pa rekli so nam, da smo blagi, mili, lepi, krasni. Noben ni z marelo nobenega v oko štokno med Mi2. Na DEMM smo na KMŠ odru čiiisto zadnji dan spoznali na nabitem Glavnem trgu, kaj je Pussy punk. Polno je bilo na Živih dvoriščih, tudi ob pol šestih pri 34 stopinjah je bil le kak zic fraj, ko smo debatirali o Avsenikih z Markom Radmilovičem.
In Boštjan Gombač iz Katalene in Terrafolk je dobil zlati delišes in lekcijo o klimah iz Bolgarije. Perica Jerković je bil skoraj v spodnjicah na StandUpLentu, vsekakor pa s trebuhom ven, ko se slavi dvajsetka, Tadej Toš je v Dogošah videl »fukjenega pesa«. Nihče ne maha z zastavo tako, kot ogromna glava iz Portorika. Ker 38. Folkart, poln, poln, poln. Žagali so mozoljavi najstniki, strune prebirali 81-letniki. Solo na flavti, solo na šalčki, solo na džumbusu. In dobili smo, ja, Piše se leto 2026 300 špricerjev, ko so bili oni trije, ja, Vlado Kreslin, Zoran Predin in Peter Lovšin, če seštejemo skupaj, še 110-ič pri nas.

Dubioza Kolektiv | Glavni oder | foto Blaž Črnič | 4. 7. 2026
Štiriintrideset je zdaj Cifra. Veliki c. Pa 2026 tudi.
Štiriintrideset sama po sebi ni baš neka cifra. Ni, ne? Ni. Ni bila do zdaj. Štiriintideseti Festival Lent bo zares ostal. Štiriintrideseti Festival Lent je bil, je in bo res poseben. Zgodovinski. Saj je vsak, ampak letošnji pa še posebej. Stodevet nastopov so skupaj, tako, preko prsta, zbrali Vlado Kreslin, Zoran Predin in Peter Lovšin. Za stodesetega pa so še oni odstopili za trenutek osrednje mesto. Za spomine, za zahvale, za rundo, za špricer, za vseh 300 špricerjev, posebni prikaz avtohtone konzumacije kombinacije liter-liter z nagovorom Vladimirja Rukavine – Gogota.
Ko se je Pisalo in pisalo (z veliko in malo) leto 2026, ko se je pisal štiriintrideseti Lent, so se spisala nekatera tudi zadnja poglavja. Knjige, za katero zdaj veš, da jo je vredno čitati in čitati. Ker so jo pomagali pisati številni: od Stanke Osterc, Andreja Borka, Marjana Rajbenšuja – Pifkeja ter, jasno, Gogota. Pa Šegec pa Tina Vihar že zdaj vzdihuje, ker vidi, kaj jo čaka prihodnje leto. Kaj? Prišli bodo še in še in še. Lenta nikdar prav zares ne moreš zapustiti. Za Lent itak daš, kot je rekel Boris Kobal v Penzičih na še eno leto krasno obiskanem StandUpLentu: »Jaz sem dal danes žmigavec že na ljubljanski obvoznici – naj se vidi, kam grem!«

Piše se leto 2026: Kreslin, Predin, Lovšin: Večno mladi, za vedno in | Glavni oder | foto Marko Pigac pigac.si | 2. 7. 2026
Najmanj sprememb, najbolj na »pune«
Festival Lent 2026 je imel, po svoje, še najmanj opaznih sprememb. Le ena selitev bolj stalnega odra (KMŠ je šel na Glavni trg, kar se je izkazalo za kar hit in giga hit na zadnji večer). Sicer pa imamo vedno več in več razprodanih prireditev: Dubioza Kolektiv, tri komedije na Minoritih, trije koncerti v Sodnem stolpu, dva standupa v Vetrinjskem dvoru, štirje after partyji, vsi štirje dogodki na Drugi … Najbolj je mesto zažarelo takoj na otvoritvi (petek), toda velika klasika pa ostaja sobota, sploh druga sobota, zadnja sobota. Promenada? Nabito od nabitega, če ste želeli minglat tudi mimo naših odrov.

Občinstvo na Minoritih | foto Blaž Črnič | 29. 6. 2026
Kolikokrat so že bili? Še zdaleč ne dovoljkrat!
Dubioza Kolektiv je bila že četrtič pri nas. Nazadnje pred tremi leti. Pa? Vprašajte, če bi še drugo leto. Dajte. Vseh onih 3.000 noter na špilu in skoraj enkrat toliko zunaj ograje. Magnifico je imel skoraj isti špil kot predlani, le da zdaj vsi stoje, in smo šli v božjo mater. Mi2 so že leta 2000 prvič igrali, ampak nikdar na Glavnem odru, imajo pa še ne dveletnice na špilu, ko vmes praska dež. Enako Terrafolk. 2002 je prva letnica za Kataleno in Terrafolk. Pa vrnil se je Repetitor, regijski hit, ki je bil prvič pri nas leta 2010. Eni se vračajo in vračajo. Da ne omenjamo seveda Soulfingers in kaj šele »za vedno in« trojček. Lahko si Romana Krajnčan, Ibrica Jusić, Marc Ribot, lahko si Zmelkoow. Pa štekaš, preprosto štekaš Festival Lent.

Mi2 | Glavni oder | foto Marko Pigac pigac.si | 29. 6. 2026
38. Folkart: tako živo pisana Bolivija, še tri nove države!
»V Mariboru smo imeli doslej priložnost spoznati kulturo in tradicijo že iz več kot 80 držav sveta!« je na dobro obiskani otvoritvi 38. Folkarta povedala napovedovalka Mojca Pehant, znova in znova oblečena v markantno, živahno, večbarvno, vpadljivo kreacijo Zvonka Babiča. In nato navrgla: »Kljub zavidljivi številki je izvršni producentki Alenki Klemenčič uspelo, da bomo letos spoznali še tri nove! Folkart je res naše okno v svet, zato namenimo en bučen aplavz!« O, ja. Ali kot smo slišali na zaključku: »Najbolj od vsega bi si želela reči: najboljše šele prihaja. Zanesljivo pa lahko trdim le, da se je za prihodnost vredno truditi.«
Da najdeš še in še in še? To so res, če si sposodimo iz nagovora, pisane barve sveta, ritmi bolj ali manj oddaljenih dežel, preplet kulture različnih narodov in glasba v svojih najbolj pristnih in doživetih odtenkih čakajo, da obogatijo to mesto in ta čas. Obogatijo? To je razkošje! Sploh že na Veliki povorki, ki še enkrat več pritegne pozornost skoraj res čisto vsakega mimoidočega. Ko Uzbeki pokričijo, ko Portoriko z veliko lutko vihti zastavo in krila, ko se Poljaki in Severni Makedonci priključijo, ko vskoči še ekipa iz Kopaonika. Folkart je še vedno takšno zanimanje, takšen krog, kot neke vrste hulahop od publike na Glavnem trgu. Pa v šestih mestih, pa v parku, pa na trgih, pa … Folkart nas bo vedno presegal in hkrati vselej ohranjal v spoznanju, kako, iz česa in zakaj smo nastali. In ostali.

38. Folkart: Velika povorka | Promenada | foto Marko Pigac pigac.si | 30. 6. 2026
Tošev pes, Romul in Rem estrade in prst v zemljo
Tadej Toš se je letos na Lent peljal čez – Dogoše. Videl je pesa, kakršnega pač vidiš, če si – Toš. Takega, kot so pesi včasih res še bili. Malo fukjeni. »Ko sem jaz bil mali, niti en pes ni mel bunde. In niti en pes ni pomislo, da gre on tudi na morje. Včasih pes niti pomislil ni, da bi lahko šel na morje. Ne, pesi so rekli, juhu, lačen bom štirinajst dni, oni pa grejo na morje. Pes se je včasih itak dvakrat pelal v avtu: ko je prišo in ko je odišo. Zdaj ma pa svoja očala, svoj sup, svojo brisačo, svoje sence. In zaj, če pesa nea vzamejo v apartma, pač nea gremo.« In to je bil le – uvod.
Đuro je z We will, we will rakija kot Fahro, ki cele dneve v Londonu ždi noter, hči kelnari in se skuša prilagoditi, kot se on ne bo. Pa fašeš, da je življenje kot lestev v kokošnjaku “kratak i usran”. Na ponedeljek sta prišla Romul in Rem slovenske estrade oziroma Matevž Šalehar in brat od Hama. Da zveš, zakaj je bil Mihi spet Joško Potrebuješ in zakaj Matevž ni bil Jerca. Aja, pa če kdo misli, da se film ne prime, in to stari, retro, kultni film? Rdeči boogie ali kaj ti je deklica? ima letnico 1982, na Minoritih pa zgledno občinstvo, ki je v filmu Karpa Godine znova ali pa prvič gledalo, kako je Ivo Ban risal mladenki črto po kolenu, vaščani pa so prst dali v zemljo in jo na ukaz vrteli v socializem. Ko dodamo še StopTrik ali pa res dobro obiskan Dokudoc Iran? Potem veš. Lent je še kako tudi za film.

We will, we will rakija | Komedija | foto Blaž Črnič | 27. 6. 2026
JazzLent: bolj odbito, bolj nepričakovano, bolj vesoljsko
David Braun, producent JazzLenta, je kar žarel, ko je imel v torek govor pred prvim od petih špilov. Letošnja bera je bila, še enkrat več, premešana, fuzijska in na zaupanje. Če zaupaš Braunu, si kakih 95 % že naredil. Theo Croker je s svojo ekipo na torek res pokazal, zakaj ima album Dream Manifest, da smo sanjali nekam s trobento in elektroniko, sreda je sicer bila edina izvedba »onstran« zavese Lutkovnega gledališča za Adama Bena Ezro in Michaela Olivero, vse pa je bilo le ogrevanje za odbitolom z Marc Ribot’s Ceramic Dog, ko 71-letni kitarist, dolgo brenkajoč ob Tomu Waitsu, tako zgoni, prelomi in odbije žanre, da ne veš, kaj si gledal. Za Adriana Youngea pa se je izkazalo, na velikem finišu, da je zadnja sobota čast in tudi velik izziv. Ampak saj, ko pride potem after z Roots in Session, je kontrast za do štirih zjutraj še bolj udaren.

Marc Ribot’s Ceramic Dog | JazzLent | foto Blaž Črnič | 2. 7. 2026
Oder OTP banke: vse bolj se prijema in prijema
Za lentovske duše, ki rade gredo »malo okoli«, se je letos dostopen izkazal hat-trick treh glasbeno uličarskih odrov na majhni razdalji. Na Odru OTP banke je bilo sploh v uvodnih dneh treba nekaj predrznosti in čisto malo ritma, zlasti na kubanski vročici Ebon De Siboney, ko so gospe pokazale možem, kako se to dela, ko pride skozi Chan Chan. Odbita fuzija s švicarsko hipno L’éclair je poživila oder, kjer je kurator Jazz Podija Dejan Lapanja pokazal, kakšna razlika je, ko igraš dan prej v Sodnem stolpu in dan kasneje na Jurčkov – Večerovem odru. Par sto metrov in par trilijavžnt žanrov razlike. Katalena je imela resda deževen, toda »jabolkasti« 25. rojstni dan, za drznejše je bil nastop Nejc Pipp & Company, da je vse skupaj le podkrepilo za sklepni nastop domačega Hauptmana, ki je samo štel in štel in štel, koliko domačih ksihtov bo še uzrl.

Ecos de Siboney | Oder OTP banke | foto Marko Pigac pigac.si | 27. 6. 2026
Šegec, kaj res gre(š)?!
»Čakaj, Šegec je reko, da bo pred Zmelkoow nekaj povedo. Kak dugo? Ene petnajst minut bo lapo,« se je od mišpulta slišalo na soboto, ko bi skoraj zmanjkalo špricerja v Špricerbazi ob Jurčkov – Večerovem odru. Puno od prepunega, ker so bili predvozači domači RANR in se je izjemna Neli Lalović nekaj kakor opravičevala, ker da še imajo, res, lepo prosim, samo dva komada. Imer Traja Brizani nas je z zasedbo, ki je nisi mogel prešteti, ni šans, izzval, kaj v romščini pomeni »amala« (khm, prijatelji).
Neobičajno navihana je bila Severa Gjurin z bandom, ko je rekla, da si tudi v vročih poletjih in s pivom v roki zaslužimo kaj mirnega. Bolj mirnega kot tisto, s čimer je Repetitor na deževno sredo izprašil prah z betona in nam položil beograjski beton. Mimogrede, Soulfingers so bili prvič pri nas leta 1994 in še vedno se na vse te soul, funk, nore priredbe skače kot takrat. Pa če ste bili takrat na Lentu ali še niti rojeni. Prismojeni profesorji bluesa pa so, naj nekdo preveri, mogoče še zdaj na odru? Na odru, ki mu je toliko dal, ga barval in z nagovori, kakršnih drugi festivali nimajo, Vladimir Šega – Šegec. Je res bilo, Šega, zate zadnjič?!

Zmelkoow | Jurčkov – Večerov oder | foto Žan Osim | 27. 6. 2026
Tridesetka za nemirno Ano Desetnico
Če smo se nekako zbali, da bo Ana Desetnica ob Odru OTP banke, uro prej, nekako morala še najti pravo mesto, po selitvah izpod mesta, pa Slomškovega trga, pa Glavnega trga, pa Trga svobode, ima zdaj res pravi dom (no, enega od) na promenadi na, kot mu rečemu, Trgu Najstarejše trte. Ne samo tam, Ana je nemirna, rada gre okrog, tudi v Ertlov gozdiček, ima 30 let, ampak še vedno ve, kakšen pečat pusti pri najmlajših, čeprav ne nujno, saj sta bila fanta že dovolj zrela, da sta za Moški sireni vihtela trizob, punčka klobuk na Django Zablodi, da o tem, kako so se vsi režali Bugigangi iz Portugalske, niti ne začenjamo. Vse pa potem zakurijo Triki mehanike na zadnji fetivalski dan s piromatorjem.

Grifon in gospa Smrt | Ana Desetnica na Lentu | foto Marko Pigac pigac.si | 4. 7. 2026
Sodni stolp: Feki majstor, Ibrica kralj
Kako je že v petek, na prvi dan, rekla Nika Perunović iz Patetico, ki so seveda razprodali Sodni stolp? »Medtem ko nismo nastopali, so se nam obleke malo skrčile!« Sodni stolp iz leta v leto res samo še stopnjuje formo, koncerti res praviloma polni kar precej, če ne celo razprodani (Patetico, Ibrica Jusić, Terrafolk). Oder, kjer je bilo sicer tako savnasto, kar je zdelalo zlasti Jadranko Juras, da je imel Feki pravo zalogo in derbije z ventilatorji. Enega zame, enega za muzičarje, enega za še koga. No, pa Feki ne bi bil Feki, če ne bi ravno pred »šefom« spet imel epizodo z USB ključkom in avizom. Ko ne veš, kateri dan je, ker napoved je 3vium, mi pa na Jusiću.
Sicer pa je še enkrat več Marko Črnčec (s triom) pokazal, kako zelo odprt je Lent do zimzelenih popevk, še tako jazzovsko obdelanih, kot je bil štof Mojmirja Sepeta. Skriti hit pa so itak bili fantje iz skupine Gugutke. Kdo je te spustil iz hoste med Rezijo in Turčijo? Vemo pa, kdo jim je tlakoval pot. Ker sklepni špil Terrafolk, ki so bili tukaj pred 27 leti? Ko se Gombi in Cvetrežnik tako driblata in, pardon izrazu, kvalitetno podjebavata?! Neponovljivo? Kdo ve, pri nas je vse možno, tudi to, ampak opeke Sodnega stolpa so se prešvicale z inštrumentalnimi dovtipi.

Terrafolk | Sodni stolp | foto Žan Osim | 4. 7. 2026
Nikoli nisi premlad na Lentu
In če kdo potrebuje previdno uvajanje? Je tukaj, jasno, Oder Triglav, ki še vedno, kadar ima take koncerte, kot so mladi rock bandi na Druga špila ali pa afriško preigravanje Maribum afriqui: Seydou Yoni Kouyate & Family Band, ponuja tisto najbolj zvedavo različico vzgoje. Lahko ste pogledali Mini mesto, takšne doze legokock na razstavi v Vetrinjskem dvoru, lahko pa tam ostali vsak dan ob 18.30 na Otroškem Lentu, kjer je več vozičkov kot v kateri koli otroški trgovini. Ko vidiš, spoznaš, dojameš, da je lahko volk kdaj tudi pozitivec, ne samo Rdeča kapica. Na festivalu, kjer dveletne punčke hodijo na Mi2. Pa psi na folkart in Morcheebo.

Kaj bom, ko bom velik | Otroški Lent | foto Žan Osim | 3. 7. 2026
Živa dvorišča: hofmajstri!
Živa dvorišča so nas naphala, res naphala s svojimi dozami. So literarni večeri in potem so literarni hofi. S hofmajstri! Brano Jakubović iz Dubioze Kolektiv in Marko Radmilović sta imela ob voditelju Boštjanu Naratu vsak na svoj način šov na Vojašniškem trgu 6, kjer bodo tiste brajde, boste videli, rodile najboljšo jurko, kar si jo lahko zamisliš. Sploh še ob koncertih. Aja, da ne omenjamo viseče mreže v Slovenski 13, ki je čakala, da jo nekdo napne in se pogunca, ko sta Duo Andrej Ofak in Borut Mori guncala s harmoniko in kitaro. Živa dvorišča ostajajo tisti nujni biser, ki je resda bolj zgoden, ampak ko tudi ob pol šestih pri štiriintridesetih dobiš nekaj, za kar nisi niti vedel, da potrebuješ. Celo fuzbal debate v GT22, kjer so res krasne slike Piera Paola Pasolinija, ljubitelja okroglega usnja in filmskega traku. In uvodni vikend v Klubu KGB, kjer se je razpletla mreža Magnetic Shifta.

Vox lyrae kvartet | Živa dvorišča | foto Boštjan Selinšek | 27. 6. 2026
Vetrinjc, tako pa je, če si iz Ruš. Ali imaš štimo
Če te tegne Marko Brumen, pol veš, da si ga vsebinsko nadrajsal. Če ti reče, da si nekaj zamudil, si res zamudil. »Kot bi morda rekel Jaša Lorenčič: ko jazz sreča Kreslina in grejo s Švaganom žurat na AfterVetrinjc – BarCoda!« Pa saj smo videli že na prvo soboto Jerneja Zorana, ki je s svojim triom tako zdrajsal kitaro, da je ta še dalje špilala, še ko je on nehal. Nihče ni hotel, da v petek odnehajo Lauženki s poklonom domačemu in regijskemu Novemu valu, ko se je v Vetrinjcu šlo na veliki oder, ali kot je pripomnil Luka Igerc: »Tako pa je, če si iz Ruš!« In nato bil del četverice koncerta Blaž, Blaževa prijatelja in prijatelja Blaževega prijatelja, ko se je zdelo, da je Wembley lahko tudi tukaj. Itak pa, če si bil na afterju. Sploh zadnjem. Adeeeeeeejo! Ček it aut naw, d fanksoul brader!

Lauženki | After Vetrinjc – BarCoda | foto Tina Jerot | 3. 7. 2026
P.S. Lent po Lentu: 14. oktobra pride še ena doz(ic)a
In če vam še vedno ni dovolj? Pride izjemoma spet letos za en večer Lent po Lentu ob vseh dogodkih v Art kampu pride 14. oktobra v dvorano Generala Maistra v Narodni dom Barcelona Gipsy balKan Orchestra. Oktober in Lent? Tudi gre. Eh, itak! Vse gre!

Barcelona Gipsy balKan Orchestra | foto Dani Carbonell
Dnevničarska beležka
- Kako je bilo torej na Piše se leto? Tako, da v lentovskem dnevniku napišeš Andrej Rajbenšu. In Borko potem napiše v mailu enih 17 smajlijev.
- Model pred Kataleno na biciklu, ko je zakričal greeemo Mariiboooor in se skoraj zložil? Haha. Samo tu. Ni padel, ni dosti manjkalo, smo se pa režali.
- KMŠ oder, ki se za povrh ob hici še zadimi? Več pa res ni. Pa zadnji dan in DEMM. »Mali, kam gresta?« slišiš od enega pozornega ateja, ki je videl, kako je mularijo razganjalo.
- Gogotova faca na pajčevinasti mreži prvo soboto na Magnetic Shift v Klubu KGB je res bil epski poklon. Eden od mnogih. Faca na odru, faca na torti, faca v torti.
- Večerovci so uokvirili naslovnico, kakršno lahko fašejo samo Gogo, Borko, Pifke in Stanka. Hvala!
- Dolgo je Feki zdržal. Dolgo. Vse do torka, petega dneva festivala. Ko je na razprodanem špilu Ibrice Jusića USB ključek spet »mel finte«. In zavrtel avizo od večera prej, hehe.
- Samo en je Marko Pigac. Kako pa so Mi2 voščili za rojstni dan. Za nazaj. Mali pizdun(i)!
- »Glej, piši, slikaj to, nooo!« je priganjal Gogo. Kako ne bi. So električna kolesa in potem je to od pecikla, kar ima Vladimir Šega – Šegec. »V prikolicah se tako hajzl odpre!«
- Kako pa je naša Stanka Osterc razveselila Josipa Bračića, mestnega lutkarja na ovinku Gosposke in Jurčičeve.
- Če kljuka crkne na Glavnem odru na hajzlu, čeprav je od mestnih nepremičnin, Narodni dom to kuj sam zamenja.

Predaja spominskih naslovnic Večera | foto Sašo Bizjak | 2. 7. 2026
Nepozabne izjave 2026
- »Eno komercialno opozorilo organizatorja: če ste slučajno prinesli noter dežnik (dežnikov ne nosimo na Glavni oder, op. a.) ne odpirat, da ne bo kiri kerega v oko štokno. Če ste do zaj zdržali, bote pa še malo. Ker če ne … Bo kaj? Bo … Čista jeba!« – Mi2, Glavni oder
- »Nazadnje sem igral v Sodnem stolpu zgoraj. Zdaj sem spodaj. Upam, da ne bom naslednjič že v kleti, haha.« – Ibrica Jusić, 81, Sodni stolp
- »Koliko imate burekdžinic v Mariboru? Samo tri? Pa prebivalcev? 100 tisoč? Auuu, po zakonu bi moralo biti več!« – Dubioza kolektiv, Glavni oder
- »Ampak veste, tudi če prideš na tak oder, lahko igraš mirne pesmi. Ker vsi rabimo, da se živčni sistem umiri. Ja, tudi če imaš pivo v rokah.« – Severa Gjurin, Jurčkov – Večerov oder
- »Je vredu? Ali gremo še eno dalmatinsko?« – Gorazd Sedmak – Goga, Zmelkoow, Jurčkov – Večerov oder
- »Pa ne samo peder, baje še narkoman, alkoholik in ne vem, kaj vse, da sem še. Ampak, veste, poznam še hujše. Eni so vegani. Hvala, Maribor!« – Magnifico, Glavni oder
- »Participacija je obvezna, užitek je neobvezen. Resolucije ne bo, katarze ne, le vzdržna napetost. Če se počutite neudobno, je to vredu. Mi smo Laibach. Življenje, kot ste ga poznali, je končano. Asimilirani boste. Upor je brezploden.« – Laibach, Glavni oder

Magnifico | Glavni oder | foto Žan Osim | 29. 6. 2026
Nepozabne cifre 2026
- 1 – Spet je deževalo en sam (popol)dan. Pa še to ne zares. Na to sredo. V zadnjih treh letih je deževalo kvečjemu po enkrat, v letih 2022 in 2021 pa sploh ne.
- 2 – Še ne dve leti je imela Mila, najmlajša obiskovalka deževnega koncerta Mi2.
- 4 – Štiri tatuje Lentam te je imel Borko na levi nogi.
- 25 – Katalena je praznovala 25 let od prve vaje spet natanko in točno pri nas.
- 27 – Dubioza Kolektiv je odigrala kar 27 (!) štiklov. Pred 27 leti je bila »bolgarska klima« na Terrafolk v Sodnem stolpu.
- 51 – Neuradno je Vlado Kreslin nastopil enainpetdesetič na Festivalu Lent. Vsaj. Ker arhiv plus naše štetje… Haha.
- 110 – Nastopov so skupaj neuradno zdaj našteli Predin, Kreslin in Lovšin na Festivalu lent.
- 300 – Špricerjev je šef častil na Piše se leto 2026.
- 465 – Peter Pogorevc ima zdaj novo številko. Na Festivalu Lent je bil 465 dni, toliko dni smo zdaj lentali. Uradno. Peter ima seveda še kar nekaj dni od prej.
- 2027 – Zoran Predin vam je prvi voščil srečno in zdravo 2027.

Na koncertu Mi2 | Glavni oder | foto Marko Pigac pigac.si | 1. 7. 2026
Piše. Jaša Lorenčič


