Polno tu, polno tam, polnooooo! DEMM. Mogoče tam pri zidu Glavnega trga. Folkart zaključek? Za sedeži, ker ti so bili polni. Adrian Younge JazzLent? Razprodano. After Vetrinjc – BarCoda? Zadaj za odrom. Ker tako je, ko pride finiš vseh finišev. Pifke je fasal šampanjec. Dobro, Borko si je sam počastil konkretno krasto. In potem je tu Gogo. O, Gogo. Na glavo z glavo v torto. Za veliki finale, za zadnji dan 34. Festivala Lent. Ko greš, na zadnji dan, na (skoraj) vse odre in vidiš, doživiš, pobašeš Lent, ki je res, res, res neponovljiv. Sobota, ko ob treh na afterju slišiš: »Saj pri’eš še nazaj, ne?«

Skye Edwards je dvignila krilo svoje prekrasne obleke, mojstrska kreacija, v katero bolščiš, pa se v barvni kombinaciji izgubiš. Ter pokazala čevlje. Škornji, čevlji? Oboje? »Poglejte! Poglejte te moje čevlje! To so moji čevlji za spalnico, ne niso, samo poglejte, no, poglejte, kako lepi so!« Skye Edwards je bila tako prekleto dobro razpoložena. »Ni šole, pa še vikend je!« je vzela Morcheeba na Glavnem odru in v dobro voljo zazibala enega vrhuncev Festivala Lent 2026.

Ampak še preden je Gogo na Glavnem odru na Piše se leto 2026, ko je četrtek že bil petek, ko so se vsi Lenti zlentali v enega, v en zgodovinski trenutek in neskončni občutek, še preden je slavnostno, hlastno in epsko nagnil, še preden je pokazal, kako se to po lentovsko dela, kaj šele, ko greš v penzijo, ko imaš »zadnji Lent« in se ne špara(š), je še navrgel: »Emotiven večer je. Čakaj, štejem, ena, dva, tri, o pijači se menimo, ne? Koliko vas je? Nikoli še nismo šli, da ne bi runde plačali, je tak? In danes: 300 špricarjev za vas na moj račun! Tam, na šanku, Sina, to gre na mene! Lent in Slovenija – gre naprej.«

O, Mila! Še Mila ga je nagajbala. Pa Mila še nima niti dve leti. Pa je povedala dežju, kake šanse ma. Nima jih. Lent 1, dež 0. S štajerskega neba je nekaj še šlatasto praskalo, z Drave gor sicer bolj močno pihalo. »Te pa dajmo še eno, nimamo je na setlisti, če pa je tako lepe vreme, dajmo še naš čisto prvi komad!« je nostalgija zgrabila še nostalgični band Mi2. Če dodaš še brutalno betonski Repetitor na Jurčkovem – Večerovem odru in zacoprano Kataleno ter Ano Desetnico s Čarodejsko komedijo in Folkartom na Glavnem trgu? Je jasno. Lent 1, dež 0.

Bolivija. Glej, kake barve! Uzbekistan. Čuješ, kaki ritem! Portoriko! Glej, kako vihtijo krila! In še in in še. Farbe, tako žive, pisane, šekaste, kričeče in mamljive, da ne moreš, da ne bi. Ko je Steve Jobs delal iPhone, e, zato ga je delal. In vsi ostali za njim. Če kaj, fotkaš, snemaš, deliš to. Če hočeš videti, kaj zmore tvoj telefon, mora biti prekleto dober, ne sicer nujno predrag, da lahko vsaj približno ujame take farbe. Pa … Ne more. A-a. Ne zares. To je samo za lentovske oke. One, najbolj firbčne. V živo. Ko se ti po ulici šeta svet. In spet uporabiš tisto dobro staro: svetovno! Ker je prišel 38. Folkart.

Še? Še!

Še? Še!