Polno tu, polno tam, polnooooo! DEMM. Mogoče tam pri zidu Glavnega trga. Folkart zaključek? Za sedeži, ker ti so bili polni. Adrian Younge JazzLent? Razprodano. After Vetrinjc – BarCoda? Zadaj za odrom. Ker tako je, ko pride finiš vseh finišev. Pifke je fasal šampanjec. Dobro, Borko si je sam počastil konkretno krasto. In potem je tu Gogo. O, Gogo. Na glavo z glavo v torto. Za veliki finale, za zadnji dan 34. Festivala Lent. Ko greš, na zadnji dan, na (skoraj) vse odre in vidiš, doživiš, pobašeš Lent, ki je res, res, res neponovljiv. Sobota, ko ob treh na afterju slišiš: »Saj pri’eš še nazaj, ne?«
Promenada | foto Žan Osim | 4. 7. 2026
Drugo leto … grem na dieto!
»Drugo leto,« je šlo skozi na Otroškem Lentu na predstavi, »moram na dieto!« O, kako je pa lepo, ko enkrat, za spremembo, prav volkec noče biti hudoben. Kjer se reče brez »rezervansov« in šele potem popravi v hrano brez »konzervansov«. Ker? To je bila Kapica rdeča volkeca sreča. Na glavo zasukana. In sreča vseh sreč? Ko so otroci na koncu v prvih vrstah še po priklonu, ko je imel volk veliko rojstnodnevno željo, še kar naprej plesali. In to na Ja sam za ples. Na zimzelene Nove fosile, ja.
Primerno za to, da je v »zaodrju« Marjan Rajbenšu – Pifke (lahko tudi originalno Pifque, mi smo vmes ga preimenovali letos tudi v Andreja, na velik smeh Andreja Borka) za svojo zadnjo produkcijo pred odhodom v penzijo dobil »zalivanje« s šampanjcem. Primerno, jubilejno, lepljivo. Je Pifke vedel? Da bo? Ko slišiš, kje vse je bil Otroški Lent, zdaj že dobro nameščen v Vetrinjskem dvoru, je jasno, da je vsaj slutil. »Kje vse Otroški Lent ni bil! Začeli smo na Minoritih zadaj, tam, ja. Pa v parku, vmes celo v Narodnem domu, celo v današnji piceriji Poper, nekdaj gostilni Koper. Ja, ja.«
Kapica rdeča volkeca sreča | Otroški Lent | foto Blaž Črnič | 4. 7. 2026
Od parka do unionske, od Afrike do klasike
In če že omenjamo park? Oder Triglav je začel, kakor je končal. Z glasbo, koncertom in zares dodobra popolnjenimi sedeži. Maribum afriqui: Seydou Yoni Kouyate & Family Band je nudil mešanico Afrike in modernih doz, vedno znova radi vidimo, sploh tisti, ki to vidijo prvič, tiste prenosne klaviature v obliki kitare. O, ja. Pa Igor Bezget je pač na kitari stari maček. Že na Odru Triglav in v Art kampu (ta bo seveda nadaljeval program skozi vse poletje) se je videlo, da to ne bo kratek večer. Mami, ati, lahko danes malo dlje? Lahko, lahko.
Seveda smo, kot zadnjemu dnevu pritiče, skočili tudi v Salon glasbenih umetnikov. Leonard Kobal bi moral nastopiti, pa je zagodla bolezen. Da bi odpadlo v celoti? Letos? Ni šaaaans! Vskočila sta nevarno nadarjeni Martin Belušič (klavir) s svojim profesorjem Cvetom Kobalom (ugibamo, da kaj v sorodu z Leonardom?). Profesorja smo ujeli na turbo zagamani flavti, ampak je sedlo, medtem ko sta potolkla v dvorani Union repertoar, vsebujoč Bachovo Toccato, Morriconejev Cinema Paradiso, Piazzollin Oblivion. Ouje! Salon glasbenih umetnikov ima, mimogrede, tudi res, res, res vestno »pri tem komadu so, glej!« hosteso, ki je letos gor držala štimo med e-molom in A-durom!
Art kamp| foto Dejan Bulut | 4. 7. 2026
Hauptman: »Tooooliko znanih obrazov!«
In že smo se znašli, vijuuuum, na Odru OTP banke. Ko pridejo domači maherji, pridejo domači majstri. Na oder in pod njega. »Tooooliko znanih obrazov, hvala, Maribor, da nas poslušate,« je Žan Hauptman napovedal pesem Just Enough Hope, kjer je bilo jasno vidno, da je upanja več kot dovolj. Hauptman je vzel promenado takšno, kot je. Promenadna. Povsem prepričan v svoj izraz, svojo idejo, toda podkrepljeno z bandom, vrednim občinstva, ki ve, kaj je vreji muzika. Karkoli vreji muzika že pomeni? To.
Soul, funk, R&B, vse premešano, ampak sodobno, moderno, tu in zdaj. Promenada je oder, sploh na zadnji dan, ko muzika (iz)šeta tebe. Vedno veš, kam teče Drava, nimaš pa nobenih možnosti, da veš, kam boš »tekel« sam. Ne ob takem štartu, ko popoldan sreča večer in vesta, da niti slučajno še ne bosta zarana šla domov.
Hauptman | Oder OTP banke| foto Žan Osim | 4. 7. 2026
Terrafolk čiiiisto nazaj na začetek z vrhuncem
In potem pridejo tiste osnove, tisti biseri, tisti koščki, iz katerih je Lent postal štikl. Ko pride Terrafolk. Ja, tisti Terrafolk. Boštjan Gombač (vse živo, v kar se lahko piha), Danijel Černe – Mistika (kitara), Bojan Cvetrežnik (violina in še kaj) ter Barja Drnovšek (kontrabas). Terrafolk je tista skupina, po kateri je etno (p)ostal neke vrste tudi mainstream. »Na kraju zločina smo,« je navihano, skoraj hudobno, vsekakor pa prefrigano rekel Boštjan Gombač, »pred 27 leti nas je angažirala Brigita (Pavlič). Zgodba je bila, da bi moral nastopit Vlado Batista, toda njegova žena je fasala sončarico. Ura je bila že poznejša, ko me je klical Bojan, bil sem pri sosedu, in vprašal me je, če imam jutri cajt za Lent. Z Mistiko sva prišla iz Nove Zelandije večer prej, repertoarja smo imeli za 45 minut, igrali pa smo tri ure. Za vse, ki nas ne poznate, da veste, da smo tukaj nastali. Midva z Mistiko sva s Terra Mystico šla z vam bolj znano Tinkaro Kovač na Novo Zelandijo kot progresivna rockerja, vrnila pa sva se se kot etno muzičista. In to je en venček, potpuri, ki sva ga tam igrala.«
Gombač in Mistika sta tako navihan, skoraj hudobno in nesramno dober koncert začela sama, potem je prišel Cvetrežnik, naposled še Barja Drnovšek. Zvok Sodnega stolpa je, saj zdaj že veste, popolnost. Koncert je bil itak že pred festivalom razprodan. Zadaj v publiki, stoječkega pri šanku, so terali na Terrafolk pa stari klasiki od fac. Legende na odru, legende med publiko. Ko se je Gombi, ki je že itak imel derbije s Cvetrežnikom, žoganje od solaž, brisal z brisačo po glavi, je pripomnil: »Pred 27 leti ni bilo tako vroče, veste!« In je fasal od najbolj starih Lentovcev: »Ker sem ti zrihtal klimo. Iz Bolgarije!« Časi, ko si, kot je kleno gorenjsko dodal Gombi, »ohka kadil«, pa je kleni Mariborčan Cvetrežnik prevedel v »to pomeni lahko kadil«. Da je padel še vic iz klenih gorenjskih koncev: »Avstralopitek je vprašal ženo: ‘A b?’ In je rekla ‘B!’«. Morali ste biti tam, noter, pod opekami Sodnega stolpa, ki je šel čisto daleč nazaj, na začetek, v svoje osnove ter pokazal, kaj je bilo tisto, kar je ohranjalo, častilo in učilo vsebino. Terrafolk so bili res, ne pretiravamo, eden od vrhuncev.
Terrafolk | Sodni stolp| foto Žan Osim | 4. 7. 2026
DEMM: saj smo vam rekli, opozorili, napotili!
Če smo pri vrhuncih? Napovedali, opozorili, napotili smo vas. Da pazite na zadnji festivalski dan na KMŠ odru. Že na terasi Mariboxa, kjer prvi poljubi srečajo prve koncerte in večne spomine, so bili Batista Cadillac, pa Koala Voice, pa … Ampak letos je KMŠ oder doživel premik na Glavni trg; še bližje, še bolj v centru in ob 20.50 dokončno poln. Ono, res poln. »Nisn mogla z beciklom mimo!« je Maša opisala, kako zelo poln. Že med tednom smo videli, smo smo, mularije, sicer bolj mulke kot mulce, z majicami skupine DEMM.
Štajerska pussy punk skupina, kot si rečejo, ponosno, poperoksidano in totalno samozavestno po prvencu Brez enega samega hita in s tako zvesto publiko, ki kriči, ker bo ravnokar dobila novi komad. Komadi »za groznega Gašperja«, pa komad, »zaradi katerega so nas vrgli iz študentskega bloka 4, ker smo bili preglasni« in, jasno, Moja soseda je lezbijka. DEMM so bili predvozači za srbski regijski prodor Buč Kesidi, toda cela generacija novodobnih lentovcev je dobila tisto redno, konkretno, poletno, srednješolsko dozo, ki uči, privaja, primami nove in nove lentovce za nove in nove Lente. »Kaj je kdo rekel špilaj? Je blo fajn? Te pa vreji!« je zmagoval Urban Kavkler na koncertu, ki je šel v anale tistih nenormalno obveznih KMŠ izkušenj. Poklon.
38. Folkart: »Najboljše šele prihaja!«
In potem je priklon vseh priklonov. Ko se na koncu, ko svoje oddela še Akademska folklorna skupina Študent, ki izkaže še poslednjič gostoljubje, ko se na koncu zberejo čisto vse skupine na Glavnem odru za zaključek 38. Folkarta, je Festival Lent pritekel že skooooraj do konca. »Z besedami izvršne producentke Alenke Klemenčič: izjemen folklorni teden v našem mestu se bliža zaključku. Stara in nova prijateljstva, prelepe zgodbe, na novo ustvarjeni spomini. […] Najbolj od vsega bi si želela reči: najboljše šele prihaja. Zanesljivo pa lahko trdim le, da se je za prihodnost vredno truditi. Hvala, draga Alenka!« je lično, mično odeta Mojca Pehant sklenila že 38. Folkart, ko smo dobili skupine iz Bolivije, Uzbekistana, Portorika, Poljske, Severne Makedonije in Kopaonika. Ne gre za cifre, ne ne, samo 83 držav na osemintridesetih folkartih? Uuuh! In kar je nujno, neobhodno, obvezno? Glavni oder je bil na sediščih poln. Folkart ima veliko, res veeeeeliko prihodnost!
38. Folkart: zaključek | Glavni oder| foto Blaž Črnič | 4. 7. 2026
Ana Desetnica: Pi-ro-ma-tor!
Če niste vedeli, da obstaja piromator? No, morali bi biti ob 21.30 na Trgu Najstarejše trte na promenadi, pa bi videli. Kaj je skupaj zakurila, zažgala, posmodila ekipa iz Avstrije v predstavi Triki mehanike. Saj je ognjaža tradicija, že že, sploh na zadnji dan Ane Desetnice, ampak za tridesetko si je ulično gledališče narisalo tako velik krog, da se je zdelo skoraj stadionsko – glede na zalete, ki so jih jemali piromani. Triki, ki jih, prosim, ne počnite doma, če pa že, pa res ni čudno, ko te malo višje nekdo pri beciklih vpraša »Čuj, kaj maš kaki faracajg?«
Triki mehanike | Ana Desetnica na Lentu | foto Žan Osim | 4. 7. 2026
Šegecu se je zatresel glas, Blažu pa vsekakor ne
Še Šegecu se je zatresel glas. Mhm. Je, je. Ker da je, saj ni res pa je, to zadnjič, da producira in napoveduje ta oder? Pa je Šega skala, mašina, itak, da je. Samo priložnost na Jurčkov – Večerovem odru je bila pač takšna. Za cmok v grlo. »Aplavz za res veliko ekipo Festivala Lent! Da trajamo že 34 let, dobro, jaz sem ‘prišo’ šele naslednje leto zraven, to je dokaz, da ni zaman. Ker publika, vi nam vsako leto dokazujete, da ni bilo zaman. Lent, publika, prijatelji mi bodo večno ostali v spominu. Moja zadnja skupina ima nekaj zelo podobnega z mojo naslednjo službo … Niso tako prismojeni kot moja služba. Kakorkoli … Obilo užitka!« Je Vladimir Šega – Šegec izpovedal in napovedal po Guilty of Joy še blues rock razpaljotsko Prismojeni profesorji bluesa. Ki so žgali prek polnoči, prek meja, tja do Hendrixovega groba nekje za Plutonom, ker je bil vesoljski odlom s skupino, ki nikakor ne more prehvaliti Maribora, pa je res že marsikam ponesla svoj prismojeni blues.
Ni bilo pa takega vokala, vsaj ne metalskega, vsaj ne takšnega, da bi se pevec pri drugem komadu zabrisal na kolena in kričal, vihral in piskal »Ojeeee Festivaaaal Leeeeeent!«. Tako je, ko se zgodi na After Vetrinjc – BarCoda za konec, tam v kotu, ki je bil kar pošteno natišan in skoraj premajhen, tako je, ko se zgodi koncert ekipe Blaž, Blažev prijatelj in prijatelja Blaževega prijatelja. »Blaž Špegelj na vokalizatorju!« je pevca pohvalil že zelo zgodaj, tam nekje med Wicked Game (Chris Isaak), Born to be Wild (Steppenwolf) in Anita (Halo). Vselej širok izbor, izpiljen s takim glasom, da so prepričali z nastopom, ki je deloval, kot da so jutri zreli za stadione po celem svetu. In ste kapljali in kapljali, firbci od firbcev, kdor je nos pomolil v Vetrinjca, je pomolil še noge, roke, ušesa in oči. In ostal.
Prismojeni profesorji bluesa | Jurčkov – Večerov oder | foto Blaž Črnič | 4. 7. 2026
Sobota na JazzLentu je velik, velik izziv!
David Braun je napovedal Adriana Younga na zeeeelo poseben način. O, ja. Kje je kupoval inštrumente, kako je naredil založbo, kakšen prodoren tip je Američan, ki mu laskajo s primerjavami z nedosegljivim Quincyjem Jonesom. No, Younge ni imel tako razplesanega đira, kakor smo ga običajno vajeni na zadnji dan, malo bolj zavito, zavijugano, premišljeno je bilo na razprodanem koncertu. »Prvič sem tukaj in ta prostor je prava magija! Hvala vsem, lahko bi danes počeli karkoli, bili kjerkoli, vi pa ste se odločili biti z nami!« je bil Younge po vseh primerjavah in ocenah vidno ganjen in počaščen, ker je skelnil JazzLent na Minoritih. Ja, velika čast in velik izziv zna biti zadnji dan na JazzLentu. To je bila pretkana glasba, predvsem pa vokal, zaradi katerega gledaš malo v zvezde, malo v publiko, malo v kozarec, vsekakor pa ne na uro. Sploh ne, ko je letos točno ob 23.30 priletel itak razprodani Minoriti After Party, ko je Roots in Session dajal tempo večeru, ki podaljša poletje.
In da vedeti, kaj je bil, kaj je in kaj bo – Festival Lent.
Adrian Younge | JazzLent | foto Žan Osim | 4. 7. 2026
Atrakcija dneva: Na-bi-to!
Otroški Lent? Polno. Oder Triglav? Polno. KMŠ oder? Nabito. Glavni oder in Folkart? Popolnjeno. Jurčkov – Večerov oder? Še na zelenici ste bili. Terrafolk v Sodnem stolpu? Razprodano. Minoriti? Duplo razprodano. Takšen je bil konec. Polno od polnega! Tako se konča Festival Lent! Na-bi-to!
Številke dneva: 20, 30, 34, 38
Da si bomo zapomnili: StandUpLent ima 20, Ana Desetnica 30, Festival Lent 34 in Folkart 38 izvedb!
Izjava dneva: Pomfri!
»Kaj sem si kupil sam za prvi denar? Pomfri!« je Bojan Cvetrežnik (Terrafolk) odgovoril na vprašanje, kaj si je kupil za prvi denar.
Piše. Jaša Lorenčič