Trešpank: Nariši mi nekaj

Kako spremeniš življenje?
Tako, da narediš prvi korak… in potem še drugega… in nato ugotoviš, da si že do kolen v blatu – ampak
hej, vsaj nisi več na istem mestu!

Nekega dne je Simona pogledala prazne stene in rekla:
»Ej, Jernej, a bi kej narisal?«
Jernej nariše. In nekomu je celo všeč. Slika gre v prodajo.
Nariše še eno. In še eno.
In potem se zgodi najhujše: ne neha se ustavljati.

Brez akademskih diplom, brez zaprašenih teorij in brez navodil za uporabo čopiča – Jernej se je kot samouk in radovedni navdušenec spotaknil naravnost v svet umetnosti. Namesto da bi treščil ob tla, je ugotovil, da pada sam vase. In da se da padati tudi elegantno – če že ne s stilom, pa vsaj z dovolj barvami, da padec izgleda kot umetniška gesta. Ko padaš dovolj dolgo začneš opazovati okolico. Ko jo enkrat opaziš, pa jo že lahko tudi naslikaš. Njegove slike so razglednice s tega notranjega potovanja – ujeti trenutki iz vmesnega prostora med “kaj sploh delam?” in “zakaj sploh sem?”

Formalno gledano gre za intuitivno raziskovanje forme, barve in kompozicije, kjer avtor zavrača rigidne akademske okvire v korist iskrene, skoraj naivne izraznosti. Njegov vstop v likovno umetnost je spontan, a močan. Njegove slike so izraz intuitivnega raziskovanja barve, oblike in kompozicije, brez zadržkov akademskega okvira. V delih se zrcalijo notranje pokrajine, vprašanja o smislu, identiteti in iskanju – vse skupaj pa je izraženo s svežino, barvitostjo in elementom presenečenja.
Manj formalno pa – kot da bi nekdo stresel dušo na platno, dodal ščepec zmede in vse skupaj prelil z nečim, kar diši po otroškem navdušenju. Iskreno, naredi-sam-svoj-mojster, punk. 
Je lahko umetnost tudi zabavna, čudna, malo zmedena… in čisto iskrena? Morda boste v videnem prepoznali tudi kakšen svoj trenutek. Ali pa vas bo samo nasmejalo. Oboje šteje.