»Gospa, ne gor gledat, saj bo dol padlo!«

Titanik. E, že te je blo fertig.

Zakaj, za vraga, greš omenjat – Titanik. Pa kje ga izpraskaš?! Okej, s tisto vihravo irsko muziko iz podpalubja, ko je v filmu še vse luštno in bi raje pil pir kot šampanjec. »No, samo tam so še na mizah plesali,« so se šalili v Sodnem stolpu D’Rafters. Po »dravsko flosarsko« na irsko vižo. Ampak lepo na suhem. Takrat je še smešno, ne? Saj, ja, na Titaniku so tudi bili na suhem. Dokler več niso bili. Razlika je le, da tam je Rose šla potem sama gor na tiste vrate – ja, je bilo dovolj placa za dva  ̶  k Tadeju Tošu pa so na oder StandUpLenta lahko šli vsi gor. Noben se ni ftopil. Razen skoraj en gospod, ki je doooolgo vztrajal na zicu. Vedno je tisti en. »Končno ste obupali,« ga je naposled pohvalil Toš. Vse vidi. Vsi na broju?

Vsi. Vsi smo preživeli. Eh, gladko. In, ja, tudi pri nas je orkester špilal marsikje tudi vmes in do konca. Pa kitare. Pa didžeji. Pa hammond orgle. Pa še harfa na Jurčkovem – Večerovem odru. Harfa v dežju, tega si niti zmislit ne moreš. Saj ni spet tak scalo, to je mali, ajde, hrakl v primerjavi z nalivi lentovske pradavnine. Ampak prav tisti nalivi so dali nenadomestljive izkušnje, da se Festival Lent izkaže tudi v dežju. Na odru, pod odrom, za odrom.

Kaj mam? Očala. In tremo.

»Moram jaz govorit, ker ovi ma …« so se spodobno prcali vnaprej razprodani D’Rafters. Štirje: Anja, Hitri, Veco in Mičo. Ja, tako so navedeni. Pa je prišel še peti. Pevsko razpoložen. »Kaj mam?« je rigorozno vprašal pevec. »Očala maš! Pa tremo!«  Violina je vabljivo mamila, harmonika skoraj zavajala, banjo pa prijel za roko in gremo. Irsko-keltska tradicija na mariborski, flosarski način nekako deluje. Še v slovenščini, ja. Sodni stolp s pahljačami in topotanjem z nogami.

Da je Bowrain znano ime v točno takih krogih, ki muziki dajo priložnost in težo, smo vedeli. Da je pa ime, kjer se prvič po tleh posede pred Odrom OTP banke? Tako melanholično, pa obenem pozorno? Oder se je sicer ravno po koncu začel bojda malo guncat, ampak brez skrbi, se je obložilo in ne bo nam ga odneslo. Ne damo mi naših odrov. Krivi smo si pa sicer, spet, itak sami. Ne pa samo sami. »Dež nas je malo zaj… ,« je rekel Šegec: »Zato smo premaknili za 10, 15 minut. Zakaj dež? Trije razlogi. Zato, ker sem prišel ob pol treh zjutraj domov, ob pol osmih pa na bregu zalival dreve. Drugo je, da je lučkar rekel, da bo zrihtal posebne lučke, pa so prišle z dežom vred. Najbolj verjetno pa, da imamo dve vokalistki in ne more biti drugo, kot da bo deževalo. Astrid & The Scandals ste že videli, še eno krasno dekle na vokalu – to so Masharik.«

Ples Astrid Ane Kljun? Česa takega niti ne moreš videti, ker tako prekleto redko dežuje pri nas. Harfe pa redko gor nastavimo. In Masharik? Če te štiri leta ni v Mariboru, kot so navedli, na oder prideš z Brat moj in Skupaj? Dobiš tako podporo in se zahvaljuješ: »Res hvala za tako čudovit obisk.« Mlada garda ceni in razume, kaj je Festival Lent.

Toš doživel že »vse«, ampak tega pa še ne.

Tadej Toš ima vedno tak uvod, da po pol ure še vedno, še kar, ne pride do dejanske predstave. Lani je bil na Minoritih uvod fuzbal in obisk Eura 2024, letos na StandUpLentu pa vreme in ceste. Predstava Analogno je Toš, ki mu gladko rečeš živalski Toš. Nezaustavljivi Toš. Manjši oder, večja doza.

»Upam, da ne dežuje preveč fejst po vas. Jaz sem danes že šestkrat naredo načrt, kaj bi lahko tu danes blo. Najprej sem probal preživet vročino, kak je vroče, kaj si fukjen, mislo sem, da bom crkno. Po petdesetem letu, ne vem, ali so to moške valunge, ampak ko ti na vročini z glave vun teče, pa nič ne delaš, e, te rečeš, jaz bom crkno. Vjutro sn si mislo, kaka dobra fora bi bla, če prinesem dežnik, ker tropska noč, zdaj pa pridem sem in dežuje, dežnik pa sn doma pusto.«

Preštel je: triintrideseti Festival Lent, on pa preko prsta petindvajsetič. »Vse vremenske razmere sem že doživel, samo to pa še ne, da bi bilo čez dan 35, ob devetih začne deževat, pol pa neha. Mi itak nismo več navajeni: v analognih časih, če si šel kam in si moral pogledat, kako je vreme, si pogledal kam? Gor, vun, ne? Danes pa stojiš poleg okna in če te zanima, kako bo vreme, pogledaš dol. V telefon. 33 % verjetnost za dež je.«

Včasih je bil red, zdaj pa rondoji.

Toš je razlagal, kako se odpravlja na pot v Ljubljano, kot zdaj mukoma vsi te dni. Čeprav je res: vsak upa, da ne bo hudo. In če so Masharik recimo malo pojamrali, kako so se štiri ure vozili z Gorenjske k nam, je Toš pot v kontra smer obrnil na finto.

Že na štartu s Ptuja. »Zaj mamo tui mi vsepovsod rondoje. In čaki zaj. Ko pridejo vun stari APN-I, stari fotri, on se še po spominu vozi, on ve, kaka je cesta bla, ko rondoja še ni bilo. Boli njega kurac, oprostite izrazu, on se ne bo vozo v ovinek, včasih je bil te neki red, zdaj pa se vsi v krogu nekaj vozijo, boli ga kurac. Gospa, ni vulgarno, to je najvišja oblika stopnja besedne zveze vseeno mi je. Zakaj ni vulgarno? Ker glejte, če se menima, kje boma sedela, in če ti je malo vseeno, pač rečeš vseeno mi je. Če ti je že malo bolj vseeno, rečeš jebe se mi. Ko ti je najbolj vseeno pa rečeš: booooli meee kuraaaac.«”

In tam enkrat, četrt na deset, je potem zagrmelo. “Z nami je, on je tu! Gospa, ne gor gleda, saj bo dol padlo.« In ko je začelo deževati, je povabil ljudi kar gor na oder. Bližje Toš, bolj analogno, še res ni bil. Biser od nastopa, kdor je bil, še dolgo ne bo pozabil. »Pridite gor se bomo pogovarjali, bomo meli srečanje, evo to je Maribor. Kaj ste bli že kdaj na odru?« No, zdaj ste bili.

Hotel Maribor!

40 Fingers so vas zelo pritegnili. Sedeži razprodani na Glavnem odru. Zakaj? Zato. Ni toliko, da so to štirje mladci, ki imajo skupaj virtuoznih štirideset prstov. Na roki. Ne. Zdi se, da mogoče špilajo še z nogami. »Prvič v Mariboru in res ste nas toplo sprejeli, hvala, da ste prišli sploh v tem lepem vremenu, haha. Začela se je naša poletna turneja, velika zabava bo, ste pripravljeni? Začeli smo z Deep Purple in Highway Star, potem je sledila Libertango Astorja Piazzolle, zadnja je bila pa izvirna pesem Hotel Maribor,«  so se pošalili po izvedbi Hotel California zasedbe The Eagles. Še boljša šala je takoj priletela iz ozadja: »Na toti komad je v naših cajtih vsaka dala!«

40 Fingers je več kot le požel zanimanje, potem ko smo se oželi. »Da vidimo, koliko znate ploskati, dajmo,« je šel skozi ritem za prepoznavno Africo zasedbe Toto, telefoni so izdatno zasvetili za venček skladb Michaela Jacksona, ki je prešel v tankočutno Sound of Silence neponovljivih Simon & Garfunkel. Če bi Luka Šulić kdaj rabil kitarsko spremljavo? E, tu so.

Naši novi danski prijatelji

Če si daš v ime »Electric«, potem pač moraš biti – tak. Ibrahim Electric. Danski prijatelji. Zdaj tudi naši prijatelji. Kitarist Niclas Knudsen je šel gori, doli, naokoli po Minoritih. Do vrha gor. Pa, jasno, spodaj, med plesalci. Vsakemu je stisnil petko. Še fotoreporterju. Bobnar Stefan Pasborg, faca od face, je imel nadete kar kratke hlače NK Maribor. Za Jeppeja Tuxena pa ni opisa. Ne. Ne bomo. Samo to bomo rekli: človek je razguzil, razčetveril, razmontiral svoje hammond orgle. Smejali smo se, odkimavali, pobirali brado, takoj iskali producenta JazzLenta Davida Brauna, pa človek, kje si iztaknil te tipe, ki izgledajo, kot da hodijo spat v pižamah ob pol desetih vsak večer, potem pa te res povozijo.

Pa kako lahko, po dežju, proti polnoči, tako igraš? Šprudlaš tipke. Z rokami in spodaj z nogami. Hammond orgle da pripadajo nekim drugim časom? Ma kje. Ko si folk popeva vižo ooo ooo ooo, ker bi še drugi, tretji, sedemintrideseti bis. Zadaj pa že čaka Dalaj Eegol, da bo zasukal v Klub Klub – Maribox zalaufa tudi Magnetic Shift z after elektro dozo in štirimi seti vsak večer, v Vetrinjcu na njihovem afterju pa je Belly Hole Freak pokazal, kako je en človek lahko band? On nuca samo deset prstov, no, dvajset.

Greh bi temu bilo reči mali petek. Največji mali petek, če že.

Izjava dneva

»Saj boš mlad, ko boš v mojih letih!« – Vladimir Rukavina – Gogo, če mu boste kdaj mencaje omenili, da se počutite staro.

Številka dneva

21.42 – Andrej Borko: »Mimo je.« 21.43 – Res skoraj povsem neha deževati.