Naj bo. Razkrili vam bomo skrivnost. Zadnji dan Festivala Lent ima takšen renome in je takšen magnet zato, ker zveš vse. »Veš, kaj je on ‘mel? Člansko izkaznico v videoteki s porno kasetami na Cafovi. Člansko s cifro 001. Ti tega neoš razumel, kak smo mi njega častili!« E, zato. Tudi to je zadnji dan. In ne, ne povem, kdo je to rekel, kaj šele o komu. Je pa, ajde, naj vam bo, bilo na Minoritih na afterju. Se bodo že našli. Spet in spet in spet tam. Na koncu Festivala Lent. Kjer so konci začetki in začetki konci. Konec je ugibanj, če je promenada še lahko res polna. Konec. Je.
In je začetek, so prvi koncerti za tako mlade, ki spležejo na ograjo. Pa naj bo zimzelena Alenka Godec ali afganistanska pevka Elaha Soroor. Naj bo izmišljeni jezik Yanu ali folkartovska »glava« iz Singapurja. Metanje žoge v klobuk in plezanje ob drogu. Naj bo bobnarska eksplozija s The Stroj ali skakanje s Koala Voice. Koncert Blaževih prijateljev, magnetni premik ali nizozemski odlom Yīn Yīn, ki bi premaknil še Quentina Tarantina.
Tinko Polovinko? Ne, Celinko!
Mini tradicija je, da dnevničar na zadnji dan skuša obiskati vse odre. Ja, vse. Kjer v šestih urah obiščeš enajst punktov. Če gre? Gre, ampak zgrešiš za las Salon glasbenih umetnikov. Da potem itak, kako prikladno na koncu čuješ vic: »Čuj, veš kaj se je zgodilo na tekmovanju plešastih? Drugi je za las zgubo!«
»Zdaj živim svobodno doma, me videli več ne bodo!« Tinko je zdaj Celinko. Nič več Polovinko, kot je nastavil legendarni Janez Bitenc. Ne pol, Tinko je zdaj cel z Jernejem Čampljem. Tista ogromna lesena stvaritev za zadnji dan vselej odlično obiskanega Otroškega Lenta. Skoraj težko verjameš, okrog sedme, da boš še dvakrat prirumplal v Vetrinjski dvor.
Spominov sto – za stare dni
»Oder Triglav se bo jutri podrl,« je Mojca Frim rekla in Mojca Frim zavzdihnila. OoOOoOooo. Ko se je naštevajoč zaslužne zahvaljevala, smo doživeli, da so pokrovitelji dogodka (RAMS) prav glasno zaklicali, kar tudi ne doživiš vsak dan. In prav je, da se tako pospremi. V parku, tam, v Art kampu na delavnicah, kjer vidiš Šuljota na hoduljah, vedoč, da ga boš čez štiri, šest ur spet videl. Za didžej mišpultom na Magnetic Shift.
Ampak videli, dočakali smo tudi Alenko Godec z Big Band Zagorje. »Na Festivalu Lent sem nastopila večkrat,« je povedala dobro razpoložena pevka, ki je po našem štetju nastopila ducatkrat poprej, ampak nazadnje leta 2016: »Ampak v parku pa nastopam prvič na tem krasnem odru!« Sedeži polni, majhna bitja pa so migetala tudi pred odrom. »O, tukaj pa so torej moje ljube plesalke!« Alenka Godec je tako načela večer vseh večerov. Ne gre drugače kot z zimzelenimi klasikami. Ne čakaj na maj, Ti si moja ljubezen in, jasno, Poletna noč.
»Uh, sem prav vesela, da pravi čas vdihnem, ker on, dirigent, bi še in še in še, haha,« se je značilno nasmejala po tistem finalnem tonu tiste večne pesmi. Kako že gre? Ostane pest spoznanj in prgišče sanj, spominov sto za stare dni. Elza, o, Elza Budau. Ko to slišiš malo pred osmo, na zadnji dan, veš, da bo res. Iz enega večera. Spominov sto za stare dni.
Jon je našel svoje starše, vse je okej!
Konec dober, vse dobro. »Povejte vsem,« je zaklical Marko Brumen, ko se je ulična predstava Španska (h)omleta na Trgu Najstarejše trte zaključila: »Da je Jon našel svoje starše, vse je okej!« Seveda je. Promenada je žarela, corso bil je živ. Nekdaj semenj, danes promenada. Fluidnost in urnik sta takšna, da je sekundo, dve za srečnim koncem z Jonom že šel avizo in že je na odru stala ekipa Kefaya & Elaha Soroor.
Slednje v jeziku farsi ne pomeni zaman »boginja radosti«. Bil je mamljiv, nepredvidljiv, tudi sporočilen, angažiran koncert. »Prihajam iz Afganistana, te pesmi so predelave izvirnih pesmi Afganistank, ki kljub spremembam režima in zakonov še vedno ohranjajo svoja čustva pri življenju. Pišejo poezijo in sporočajo svoje zgodbe. Res sem vesela, da vam lahko pokažem še drugačen vidik Afganistana. To so pesmi iz albuma Songs of Our Mothers. Pesmi iz dela afganistanske kulture, ki jo redko slišite v zahodnih medijih.«
Leonardi med publiko, čez par minut pa špil!
In imela je prav. Malo je vijugalo, malo rohnelo. Nekaj med psihadeliko, jazz-rockom, dubom, indijsko klasično glasbo, elektroniko. Žanr? Je tako zapeljiv kot Elaha sama v svoji odkrito-skriti opravi. Koncert, kjer otroci, sploh punčke, spležejo na ograjo in morda gledajo svoj prvi koncert, prvi tak koncert pa koncert. Sporočilen koncert. Ko še Igor Leonardi pride poslušat. Oder OTP banke je bil najbolj nekonvencionalen oder festivala – do konca.
Pa čeprav je imel prav Leonardi par minut kasneje sam biti na odru Sodnega stolpa. Pa je prišel skozi vrata in sedel v prvo vrsto. Jan Tomšič in Anže Mikulan sta načela to, čemur pravijo skupaj Yanu. Odbito, bolj odbito, Yanu. »Toti ma čisto svoj jezik, veš,« je Fekijev napotek, skoraj opozorilo. Ko je prišel Tomšičev vokal, je to bil neki neznani svet, ki te skoraj omamno ovije ob vseh djembah, oudih, rababih in ostalem, kar so privlekli na oder, ko so pokazali, kako bi bilo, če bi Afrika in Azija še bolj prodrli v evropsko harmoničnost. Bam! Ko še mlad pubec pri vratih zapre oči, mlada informatorka pa snema in se čudi.
Že žena je iz Murske Sobote.
Tomaž Domicelj je imel na sebi moder, košarkarski dres. In zadaj številko. 77. Dončić? Ne čisto. Domicelj je od marca star že 77 let. Ne vidi se mu. Domicelj deluje, kot da je vedno bil v zrelih letih. Nikdar mlad, nikdar prestar. Domicelj, pač. In prvo, kar je zinil? Malo je manjkalo, pa …
»Oprostite, če bom kaj rekel v ljubljanščini, ampak še zmeraj je to slovenski jezik. Sem že začel, ne? Prvi del bo bolj komercialen, prijazen, da boste lahko peli in plesali, se objemali, lupčkali in čvekali. Drugi del pa bo odvisen od prvega dela. Pridružil se mi bo super glasbenik iz Murske Sobote, tako da sem dvakrat nasrkal. Ženo imam iz Murske Sobote in še saksofonista. Tako … S katero bi pa začeli? No, dajmo, bomo kar zdele, da naute na koncu potem jamrali. A že prvi komad? Ta? Dajmo eno za dobro jutro,« je ob 21.00 krenil v Ko se zjutraj zbudiš.
Dioniz! Dioniz! Dioniz!
Že drugi komad je bil Kam so šle vse rožice, pri čemer je Domicelj podučil, da gre za enega njegovih prevodov in staro ukrajinsko pesem, ki jo je prevedel Pete Seeger. No, v angleščino, Domicelj pa v slovenščino. Neverjetno pri Domicelju je, da je še vedno tako svojeglav in to ve očitno tudi zrela publika na Jurčkovem – Večerovem odru.
Kasneje je ta dala potem prostor mlajši gardi, a spet ne toliko mlajši. Ko je prišel The Stroj, je prišla kataklizma. »Prihajamo iz plemena Dioniza!« je bobnelo, tolklo, udarjalo, speštalo. Izobešeni zastavi ob robu odra sta že vnaprej dali vedeti: tu smo mi! In peti, lani izdani album KamenjOgenjKostKladivo potrdi dvoje: presledka ni, ker ni premora, in da je The Stroj še v nesramno dobri, udarni, glasni formi. Če se najde občinstvo? O, ja! Oooo, ja!
Do zdaj tako, odslej tako!
Ni bilo čiiiisto polno do zadnjega sedeža kot na otvoritvi v torek, vas je bilo pa na Glavnem odru spet veliko tistih, s katerimi lahko negujemo tradicijo. Festival Lent se zaključi s Folkartom. Sedemintrideseti je, kot smo vajeni, vsepovsod razglašal, plesal, vriskal, tamburical, da ima lahko beseda svetovno res več pomenov.
»Dosad tako, a sad ćemo ovako!« so zaklicali fantje iz Varaždina in hop! Ko so se skupine iz Finske, Singapurja, Paragvaja, Romunije, Hrvaške in ZDA ob naših kudovcih menjavale, je vedno energična, pronicljiva in prelestna voditeljica Mojca Pehant dodajala drobce sveta, ki ga najprej slišiš, nato pa zijaš. Kaj bodo še ušpičili? Kdor je Singapurce videl na Glavnem trgu že ob uvodu v večer, ta ne bo pozabil največjega, eee, klobuka? Ali pa vrtenje mičnih Paragvajk?
Mentalno razgibavanje uma in trebušnih mišic
»Tako se konča,« je šel skozi glas iz zvočnikov ob apokaliptični predstavi Il Grande Spettacolo della Fine del Mondo: »Povejmo pa zgodbo od začetka.« Velika predstava o koncu sveta je bila res velika na Trgu Najstarejše trte. Za finiš letošnje Ane Desetnice, ko je ulično gledališče takšno, da ne samo otroci, ampak tudi starši gledajo, kaj za vraga, bodo povlekli še ven. Italijanski uličarji so za 50 minut v kotu promenade naredili teater na moderen način, pa hkrati takšen, da si misliš, aha, ziher so tako igrali tudi v antičnih časih. Samo da ne zvečer, ne v takem ambientu, ne z lučmi in dimom.
Mentalno razgibavanje je kultna srbska tv oddaja. Zakaj kultna? Ker je … No, ni mainstream Srbija. Ni Srbija iz medijev. Je ena druga Srbija, pa ne samo Srbija. »Koliko od vas je poročenih? Roke gor!« sta vmes, ko sta sicer preizpraševala legalizacije porok, v svojem švungu vprašala Srdjan Jovanović in Marko Stepanović: »Aha, aha, kaj pa ločenih?« Dva, mogoče trije so dvignili roko, ampak ne samo dvignili, še zakričali so, glasno, strastno, močno, ponosno. »No, vidiš, srečno ločeni!« Ker ko pride iskrenost z odra, pride iz publike. In ti povedo kasneje, da se je publika pripeljala od vsepovsod, marsikdo prvič na Lentu, mi pa smo dobili uvid tudi v širše medijske konglomerate in njihove (anti)junake. Resnica je redko kdaj tako brutalno direktna. In smešna.
Bi še enega lepega? Ker tu je vse tako lepo.
Okej, okej. Veš, da bo polno. Ampak ko že bicikl pri Mariboxu parkiraš ene pet minut, kam ga naj še dam? Samo slutiš. Ne moreš pa naslutit – tega. Že Žan Videc je seveda domači pubec, nekaj med popom in soulom, narejeno za take večere. Polne pričakovanj. No, ko prideš tam nekje okrog pol enajste? In Koala Voice skače gor po KMŠ odru? Saj so to Koala Voice, ne? Po glasu ja, vidiš pa itak ne. Ker smo stali skoraj not v Dravi. Nabito, polno, zgužvano, stučkano. Koncert, ki ga lahko spremljaš na platoju, na štengah, ob reki.
»A bi še enega takega lepega?« je vprašala Manca Trampuš: »Imamo tudi takega.« Pesem Ker tu je vse tako lepo je že na radiu tako lepa, ne moreš se ji upreti. V živo, ko so Domen, Tilen, Miha in Manca na manjšem odru skakali bolj kot tiste prepotene duše čisto malo višje v fitnesu? So koncerti, ki ne rabijo imeti popolnega zvoka, tu in tam je še ferceralo zvočnike. Ampak je špil, kjer so tokrat tudi kakšni starši stali bolj ob strani, spodaj. Pa tudi tapkali. In migali. In se spraševali, kako to, da pesem Vukovi tako noro izpade, če pa je v hrvaščini? Zato, ker je to ena druga generacija. Na Lentu ji zdaj moramo reči KMŠ oder generacija. Še enkrat, terasa Mariboxa je bila tako polna, da je prostora praktično zmanjkalo. Z razlogom. Oder, kjer začutiš, da je after že praktično tu. Trije afterji.
Še enega? Ne gre. Samo dva!
Pa še ni(so). Ne še čisto. Prideš na Minorite, na Yīn Yīn. Če bi pričakovali nekaj azijskega? Lahko, tudi, ampak ne, Yīn Yīn niso iz Azije, kar lepo iz Nizozemske so, igrajo pa hkrati nekaj, kar bi vstavili v Šund (Pulp Fiction), disko klub 80-ih, reggae festival in vse vmes. »Laško ali union?« so spraševali prifrknjeni štirje muzičarji, ki jim res lahko rečeš muzičarji. Kar igrajo, niso nujno hiti, te pa hitnejo. Hitro. Yīn Yīn je bil idealno izbran za zadnji večer, ne samo zato, ker se je spredaj plesalo, dobili smo najboljše plesalce iz zadnje vrste, ne veš, ali so se ti ljudje učili koreografije ali kaj? Zato je bil to špil, možen samo za zadnji dan.
Ker je bilo tako polno humorja, pričakovanja, sproščenosti. Pred-after, pravzaprav. In ko si, če smo ujeli prav, bobnar Kees Berkens pripravi govor in spregovori v – slovenščini. »Maribor je luštna mesto, vedno si pripravim kratko govor v lokal-nem jezi-ku. Igramo smo po vsem svetu. Na pri-mer na Japonska, Ki-taj-ska, Italija, Tur-čč-ija, ampak slo-ven-scina je najboljššša od vseh. Ampak bom na-dalje-val in english.« Dobili smo bobnarski solo, ki te sfrizira, kitare najbrž niso ostale cele. In bis, kakršnega ne dobiš vsakič: »Bi še? Ampak ni možno, da bi zaigrali samo eno pesem. Ne, dve bomo še!«
Dolgo nisva pila, sva pa izpila!
Ko je šla ura čez enajsto na zadnji večer Festivala Lent 2025, so se začeli trije afterji. Vsak večer je brenkal After Vetrinjc – BarCoda. In zadnji večer spet kar na »velikem« odru v Vetrinjskem dvoru. Ne ob strani, tam v kotu. Že zato ne, ker je tokrat Blaž (Špegelj, lani smo ga prekrstili v Švegelj) dejansko nabral vse. Torej, Blaž, Blažev prijatelj (Luka Igerc, kitara) in prijatelja Blaževega prijatelja (Denis Jančič, cajon; Martin Počkar, bas). Pri čemer je imel Blažev prijatelj Luka na desni roki, še dobro, da na desni, seveda gips. Omavčen je dobil med Vse manj je dobrih gostiln nepričakovano solažo in v svojem prismuknjenem stilu je navrgel – dva tona. Saj je šlo, je šlo.
Vse gre, pa če pridejo novorojenci ali novi mavci. Ali pa novo pivo. Med Dolgo nisva pila, ki jo je Špegelj odpel tako sunkovito, da si res postal žejen, so se ustavili in nazdravili. No, skoraj. Denisu je zmanjkalo, pa si je šel natočit kar sam. Če pa je del KUD Coda, vse ostale dni za šankom, zdaj pa na odru. No, potem veste. V Vetrinjca ste kar hodili in hodili, tako širok repertoar od Pa si šla in Hotel California, do Anita in Thunderstruck, da pravzaprav ni čudno. Večglasno harmonično petje, ki je ob tej uri na zadnji dan remek delo, bi bilo angelsko, če ne bi bilo hkrati poredno, skoraj žleht. Ampak to je zadnji dan.
Relativnost časa: kdaj je zgodaj in kdaj pozno?
In ko so (se) zaključili tam, so se »odključili« na Magnetic Shift v Klubu Klub – Mariboxu. Ko prideš itak prezgodaj, ko Šuljo, ki si ga pet ur prej srečal v parku na hoduljah, predano suče in prepusti prostor in pult in gumbe naslednjemu. Na placu, kjer se, tam, po tretji šele vreji začne.
In tako, za konec, prideš tja, kjer je nekako uradni konec. Na Minorite. Po, koliko, šestih urah? In enajstih programskih dozah? V Vetrinjcu kar trikrat, pri Mariboxu dvakrat? Ko ti je žal, ker si spustil le Salon glasbenih umetnikov (Trio Arete), ampak si bil dan prej na Mozartovem Rekviemu. Vse ostalo se obtačlaš, vpiješ, popišeš, pribeležiš. In na Minoriti After Party .28 potem zmagovalno čebljaš, klepetaš, razlagaš, sprašuješ, odgovarjaš. Delaš rezime. In čuješ oni vic. Z lasom.
In se skrohotaš. In zmigaš. Po lentovsko.
Piše: Jaša Lorenčič