Triintridesetka: še dež je »moral« prit’ pogledat!

Tadej Toš je kar preštel. Petindvajsetkrat vsaj je že bil pri nas. Na Festivalu Lent. Samo to? Ne, to se mu še ni zgodilo. Pa vsem ostalim takrat tudi ne. Da bi »vsi« prišli gor na oder. Ko je po dolgem času prišel večerni naliv. Saj, nekaj je te že moralo bit. Če pa … Kristusova leta, ne?

Kristusu se, kot vemo, ni izšlo. Ne na tem svetu. In prav Kristusova leta je dočakal tudi Festival Lent. Triintrideseta izvedba. Preživeli? Eh. Gladko, sladko! Sicer, ja, saj smo imeli za vsak slučaj tudi na Salonu glasbenih umetnikov v dvorani Union razprodano mašo za umrle, Mozartov Rekviem. Hica, da si skoraj zdehno. Morda je bilo nemara prav letos najmanj sprememb, čeprav so prav spremembe edina stalnica, kot je rekel Vladimir Rukavina – Gogo. Še Toš, pa Vlado Kreslin. Še tisti, ki so »itak vedno«. Še tisti so fasali nekaj novega.

Ribice, gate, vaze, glave

Ste poskusili v Art kampu uloviti ribico? Ali pa z vrečko zadeti tisto luknjo? Pobarvati vse točke na papirju? In kako je, ko pride Ana Desetnica čez most, čez reko, na Tabor? Ko zagori domišljija in še več – ko zagorijo skoraj telesa? Ko na Živih dvoriščih na dvorišču Slovenske 13 doživiš nekaj Firencam podobnega, le da so namesto umetnin izobešene gate?

Ali pa se sprašuješ, kaj za vraga, je v tistih škatlicah, ki ti jih sredi mesta ponudijo folkloristi iz Singapurja, ter, koliko za vraga, so težke tiste vaze na glavah Paragvajk? Koliko je prvih koncertov, ko se pleže pod ograjo, ko Alenka Godec reče, a, tu ste, moje plesalke. Vse to je za marsikoga prvič. In marsikateri izvajalec. Marsikateri žanr ali pa glasba, dogodek, doživetje.

Ganjeni Luka Šulić

Glavni oder na Trgu Leona Štuklja nikdar ne bo mogel »zmagat«. V tekmi z imenom in nostalgijo. Ne more. Pika. Plavajoči oder je bistvo, kar vemo vsi: organizatorji, nastopajoči, pokrovitelji in najbolj obiskovalci. Kdor je bil, ga ne more pozabiti. Ampak zdaj, ko Glavni oder iz leta v leto napolni največji trg v mestu, je za ograjo, noter, med nami lahko tudi nekaj, kar gane še Luko Šulića. Cmok v grlu, ko igraš s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor.

»Zelo lepo je biti na domačem odru, hvala, da ste prišli v tako velikem številu. V veliko zadovoljstvo mi je, da je z menoj Simfonični orkester SNG Maribor in maestro Simon Krečič. Moj oče je bil član tega orkestra več kot 40 let, tako da je v čast in zadovoljstvo in veselje igrati z vami toliko večje, hvala vam, hvala Festivalu Lent!«

Sporočilna Josipa, »mokri« Vladek

Žarela je Josipa Lisac, gospa ima 75 let, sobota ji je pripadla. Najbrž je videla, da bi gotovo lahko bil zaseden še kakšen sedež. Več njih. Ampak ona? Josipa? Karizme ne dobiš, to imaš. In njen nagovor? Naj gre Glavni oder nazaj, kjer je bil? Da so ljudje bistveni in da lahko samo oni kaj naredijo? Uh! Vokal pa takšen, da basist v Gde Dunav ljubi nebo ni mogel s prsti tega, kar zmore ona z glasom. Glavni oder je lahko karkoli, lahko je tudi prostor, kjer Gogo prekrši obljubo in ima govor, ko ga za svojo 80-letnico povabi Moški pevski zbor Slava Klavora.

Je Kuba, ki je Kuba od prvega takta, kar je uspelo The Sons of Buena Vista. Je seveda tudi Vladek, ki je z Big Band Šentjur pokazal, da če si enainpetdesetič (vsaj) na Lentu, lahko obrneš še Tisto črno kitaro na glavo. Kaj šele štiri kitare, kot so pokazali mladci iz 40 Fingers. In je oder, kjer je Igor Drvenkar pokazal, zakaj je Aki Rahimovski še med nami. Ker so tudi pesmi Parnega Valjka. In je Folkart, sedemintrideseti, kjer se na otvoritvi ne dobi več prostih sedežev. Glavni oder je glavni na svoj način. Ne plava. Kljubuje.  

Srce in jajca

Za Jurčkov – Večerov oder pa je jasno, da brez Šegecovih nagovorov pač ne gre. Če tako predstaviš Zorana Predina & Nikolo Čuturila in rečeš, da »nasploh priporočam njegovo branje, pa še dosti hitreje gre, kot če ga poslušate?« Ali pa nastaviš oder za Teško industrijo, pradedkasti prog-rock iz Sarajeva, da so jih v Ljudskem vrtu pred skoraj petdesetimi leti komaj spustili na oder, ker »so bili poredni, da smo resno razmišljali, ali jih sploh spustiti na oder, ampak so odšpilali, kot je treba. Zdaj so postali gospodje, ampak v tistem dobrem pomenu besede. Kar je pa pomembno: srce in jajca pa so ostala.« O, ja.

Čeprav je resda oder prehoden in »kolesarski«, je v duhu Lenta še vedno zastavljen tako, da diha. No, na Helem Nejse se je komaj dihalo, tako so skakali norci iz BiH. In VAZZ, mlada rap sila, si je slekel majico, tako je padel v rime in občutek, publika pa drug drugemu celo na ramena, nekaj, česar ne vidimo več pogosto … In Siti hlapci so povedali, da ima Maribor, ja, lepe, lepe, leeepeee … No, ne povemo do konca. Kdor je bil, ve. In zadnji večer je Tomaž Domicelj kar s prve pobiral glasbene želje. Dokler The Stroj ni zmasakriral duš, ko je izbobnal dvome iz teles.

Ob kresi se dan obesi, ko fseka  ̶ fseka.

In če smo že na promenadi, na Lentu? Doli, pri našem jedru in imenu? Sodni stolp je imel eno najboljših sezon. V že tako konkurenčnem arhivu in letvici, ki se je komaj še dotakneš, ker je tako visoko. Pustimo zdaj očitno tradicionalni avizo kiks, Marko Grobler je že prvi dan čestital za rojstni dan tako, da bi si človek prestavil rojstni dan. Neža Drobnič Bogataj je kmalu med koncertom zasedbe Belin rekla: »Ob kresi se dan obesi.« Če imaš tako skravžlane lase, tako gibko telo, se pač moraš zibati že pri prvem komadu. Ana Mezgec je v Nakani bila skriti biser festivala s svojo primorsko šegavostjo in drznostjo, slovenski šanson je živ in zdrav, Sašo Vollmaier pa je s Kind of Laibach pokazal, da se čas meri z – barvo. Po pol ure, Feki, menjaj na vijolično. Razprodali so Sodni stolp tudi vnaprej že »flosarski Irci« D’Rafters. Ko imaš ne samo tremo, ampak tudi očala.

Potem pa je tukaj KMŠ oder. Znova in znova. Ko fseka, fseka. Že prvi dan smo slišali, češ, tako je bilo polno, da sem stal tam nekje čisto pri Dravi. Ker Batista Cadillac. KMŠ oder ve, katere dneve izbrati, čeprav počiva v ponedeljek, torek in sredo. Z razlogom. Za finiš. Ker taaaaka gužva, kot je bila na Koala Voice? Ko se je treslo, skakalo in brenkalo, da so še zvočniki fercerali?

Gospod tega ne bo pozabil.

Vsaj en gospod še do danes ni pozabil. Ne more(š). Ne, če te tako na glas nagovori Tina Gorenjak. In potem še Desa Muck, Nuška Drašček, Tanja Kocman in Lucija Vrankar. To so bile Ženske brez filtra, še držimo tempo. Letos na Minoritih dve komediji, La La Lajf s Perico Jerkovićem in Robertom Petanom, sobotne Ženske brez filtra pa bodo dale odslej tistim redkim moškim dušam drugačen priokus hrenovkam, pečenicam in čevapčičem, haha.

Ampak minoriti so predvsem – muzike. V množini. Kdorkoli pride, to ni en sam žanr. Še Piazzolleky ne, ker s Tango Orquesta je tole bil skoraj gala peklenski večer, kjer povrhu Astor Piazzolla ni dobil niti enega samega komada! In, ja, bilo je nabito polno. Ko smo videli, da imajo Elemental na spisku 20 komadov? Štart ob 22.00? Ponedeljek? Goli i bosi, pa gremo in se je plesalo. Prek polnoči.

Kam greste? A, po pijačo!

Nakar je na predpraznično noč prišel težko pričakovani Dhafer Youssef. Ko si prišel, si hodil skoraj po prstih. Tunizijski genij, ja, genij, zdaj nimaš druge besede, ki bi ga opisala, je z lutnjo skoraj umiral. Ne samo on. Stiskal je svojo lutnjo, vsaj v tistem hipu, tako ne tiho, ampak komaj slišno, praskajoče, kot da je igral za vse, ki so igrali kdaj lutnjo, v neki puščavski večnosti. Tam, še začasa Pangee. No, genij je pa Youssef zato, ker je bil čez mogoče minuto, zagotovo pa dve, čeprav njegovi komadi niso na štoparico, ampak na uro s peskom, še boljše kar na sončno uro, no, malo kasneje je bil pa s svojo izvenserijsko ekipo glasbenikov v takem švungu, kot da si bo še Jimi Hendrix priklopil kitaro. Ali pa, še bolje, Sly Stone. »Kaj? Že moramo končati? Neee, ljudje, zakaj greste domov, pa ne da je bilo dolgočasno? Povejte, gospod? Kaj? Aaa, po pijačo? Dobro, dobro!«

Od zdaj naprej bomo vedeli, da Gana pač ne potrebuje kitare ne basa, pa je naelektreno, ker Alogte Oho & His Sounds of Joy. Pa še niti prišli nismo do Ibrahim Electric in tega, kako trije Danci, ki zgledajo kot si mislite, da Danci zgledajo, potem pa talajo petke, hammond orgle pa razčetverijo. O, JazzLent, ooo, kjer Yīn Yīn, ki so, tako piše, bojda iz Nizozemske, v bistvu pa so tako odpičeni, da ne morejo samo še enega komada, ampak še dva, ko so nekaj med soulom, diskom in filmom. 

Vila Gorenje!

Na dan, ko smo povsod sedeže umaknili, ja, še na Glavnem odru za The Sons of Buena Vista, ko so bili ti odveč na Minoritih za Elemental, so se  ̶  v ponedeljek, posedli – stand up komiki. Prvoligaški. Denis Avdić je sploh prvič prišel v Vetrinjski dvor, prišli so Perica Jerković, Admir Baltić, tukaj je David Gorinšek in »voditelj« Tin Vodopivec. Sedli so, ja. In se pogovarjali na večeru Kariera komika. To je bila morda celo prva vnaprej razprodana stvar letos? No, Toša itak ne štejemo. Je res, da moraš imeti neko travmo, da si komik? »Glej, s tabo mora biti nekaj narobe, morda že v otroštvu, da vse to počneš, dobro, Baltić se ne bo strinjal, z njim je vse super. Ampak nekaj mora biti. Če je vse prav, je nekaj narobe,«  je ocenil Avdić. Nek razlog že je, zakaj si na odru, zakaj se dokazuješ na odru. »Saj podobno je z vrhunskimi športniki,«  je rekel Jerković, čemur je Vodopivec dodal: »No, torej smo mi tam-tam kot Pogačar in Roglič. Isti nivo trpljenja, haha.«

Še ena kar izjema je bila. No, izjema. Itak ni pravil, ampak Kralj ulice je bila monotragikomedija z Vladom Novakom. Tako brezzobim, nerodnim, pa vseeno svetlim Vladom Novakom, ki je Jožeka tako prepričljivo igral, da … Bi mislil, da res živi na Prušnikovi, tam, pri Mercatorju. »Ste videli mojo kočo? Je lepa, ne? Montažna! Eni imajo lumarke, eni marleske, eni jelovice, jaz imam pa vilo Gorenje. Niste vedeli, da Gorenje dela vile, ne?  To je embalaža od hladilnika. Kaj tu nekaj zuji? Čuj, kaj lahko to vgasneš? Nekaj mi zuji! Bom napisal vila Jožek gor! Jaz sn Jožek, Joža, kak vam paše!«  In je pasalo. Pa serija, plejada komikov, ko samo pogledaš fotke publike, pa se režiš poleg.

Glasen Klic divjine in Blaževi prijatelji

Sicer pa je Vetrinjski dvor itak fenomen. Kameleon! Trije odri na enem prizorišču. No, trije programski sklopi. Otroški Lent, tako vreščav, direndajast, ko je že prvi dan Romana Kranjčan rajala vse tja do vrat, toliko vas je bilo, pa zadnji dan, ko je Tinko postal Celinko, ne več le Polovinko. In Vetrinjski dvor je kakopak tudi After Vetrinjc – BarCoda, analogni after, kar smo najbolj nepozabno spoznali s Klic divjine, najbolj dohtarskim rock’n’roll bandom in obratno, zvečina mariborskimi medicinci, ki so imeli ob pol dveh zjutraj na seznamu še kakih 10 centimetrov komadov. Kot nekdaj na, no, v Minoritih, smo se strinjali.

Že Peter Hudnik & Matic Ajdić sta z akustiko speštala grunge, čisti spregledani hit je bil Belly Hole Freak, ki se je predstavil, hvala bogu, še kasneje kar mimo programa na promenadi ob Vodnem stolpu. In zdaj tudi končno vemo, koliko prijateljev ima Blaž. Tri. En ima gips, en dolgo ne bo spal, en pa je žejen, čeprav tam kelnari.

Buffalo Soldier!

Festival Lent je imel letos tudi kar tri afterje. Ne vsak dan, ampak na koncu pa. Minoriti After Party je, smo slišali, letos bil drugačen, vsaj večinoma. Ne zdaj čisto drugačen, ampak nabor didžejev je prinesel svež veter. So bili večeri, sploh prvi petek (David Kray) in še bolj sreda (Roots in Session), ko after ni bil after, ker je bil, no, sam zase. Muzike! In zraven smo dobili še sodelovanje z Magnetic Shift v Klubu Klub, od četrtka do sobote. Rezultat? Lent promenada je torej dolga, daljša, najdaljša. Plac, kjer se vreji začne tudi po tretji. Zjutraj.

Razprodano. Razprodano. Razprodano.

Festival Lent je ponudil kar 28 prizorišč in več kot 280 dogodkov. Pričakovali smo čez 55.000 obiskovalcev. Razprodanih je bilo kar nekaj dogodkov, na Glavnem odru sedeži za Luko Šulića, 40 Fingers, Folkart – otvoritev, na Minoritih ste pograbili vstopnice za Dhafer Youssefa, v Sodnem stolpu za Marka Groblerja, Grafenauer Flamenco Project in Belin, na StandUpLentu ste zaman še upali, da bo šlo za Kariero komika, Tadeja Toša, Kralj ulice. Afterjev pa niti šteli nismo. In razprodan je bil Mozartov rekviem na Salonu glasbenih umetnikov v dvorani Union.

»Dokler se bomo lahko pogovarjali o svetli prihodnosti, do takrat za nas težav vsekakor ni,« je bila popotnica Vladimirja Rukavina – Gogota pred festivalom. Težave? Po takem Lentu, ko so Kristusova leta spomnila tudi na trenutke na neke druge čase, festival, kjer je Tomaž Domicelj gledal Teško industrijo, Luka Šulić komedijo, kjer je Vladek skočil v Muro in si oblekel lentovski press dress, kjer si je VAZZ slekel majico, kjer je en večer deževalo, pa nihče ni šel domov? Po vsem tem? Je jasno, kaj še edino lahko zakličemo.

Se vidimo na Festivalu Lent 2026!

Nepozabne izjave 2025

»Dež, končno! Vlado je čupo streso, ko je prišo iz Mure!« – Marjan Rajbenšu – Pifke po ogledu videa, ki ga je objavil Vlado Kreslin.

»Dva, trikrat seksaš in zopet je Lent tu!« – Vlado Šega – Šegec, producent Jurčkovega – Večerovega odra, prvi dan.

»Šef, ki si, kaj neki đingl moraš spustit? Maša, ti? A tota si ti! Kje si? Spusti ga, pravijo, da brez tega na totem Lentu nea gre, kak majo to vse zrihtano, jebemomast, toti Rú-kavina je vun z vraga, jaz ti povem!« Vlado Novak – Joža v uvodu za predstavo Kralj ulice.

»Kaj češ, štenge nisn vido!« – Vladimir Rukavina – Gogo o razlogih za razbita (svoja) kolena.

»Gospa, ni treba gor gledat, saj bo dol priletelo!« – Tadej Toš na StandUpLent, ko je zagrmelo. 

Nepozabne cifre 2025

1,5 – Meseca je bila stara najmlajša obiskovalka na Piazzoleky Tango Orquesta. Štart je bil ob 22.00.

3 – V treh komadih je Luka Šulić, kot se je pošalil, zaigral več not kot prej v ducat letih s 2Cellos.

21.42 – Andrej Borko: »Mimo je.« 21.43 – Res skoraj povsem neha deževati.

26 – Parni Valjak so zaigrali 26 komadov. Dve uri in pol so žgali.

51 – Neuradno je Vlado Kreslin nastopil enainpetdesetič na Festivalu Lent. Vsaj. Ker arhiv plus naše štetje … Haha.