Ste se spraševali, zakaj je likovni motiv letošnjega festivala drevo? Ste se čudili, zakaj se med njegovimi koreninami skriva violina? Sklepni koncert festivala bo postregel s sporedom, ki bo vse pojasnil. In ganil.

Drevesa so davni simbol življenja. V njihovih krošnjah gnezdijo ptice, njihove veje nam ponujajo sadeže, v njihovih koreninah pa se pretaka življenjska moč, večno kroženje propadanja in brstenja, ki konce spreminja v začetke. In četudi se njihove krošnje nikoli ne dotikajo, so drevesa med seboj vselej povezana. Prepletenost njihovih korenin jih povezuje in dela močnejše. Le tako lahko kljubujejo viharjem. Silnejši, kot so, globje postanejo korenine. Globje, kot so, bolj so prepletene. 

Ljudje se lahko od dreves veliko naučimo. Na primer to, da naše korenine niso tu zato, da se na njih sklicujemo, ko si želimo prilastiti košček sveta, na katerem živimo, ga imeti le zase in odreči vsem drugim. Naše korenine so tu zato, da nas povezujejo in delajo boljše, močnejše! Če jih bomo razumeli tako, bo svet, naš skupni svet, lepši. Mirnejši.

Kako doseči takšno razumevanje? Kako pomesti z zavajanji o »nas« in o »drugih«? Da štejemo le »mi«, »drugi« pač ne? Kako se povezati in preseči logiko ločevanj in drugačnosti, kakofonijo grobih besed in nerazumljivih jezikov? Z jezikom, ki ga razumemo vsi. Z glasbo. Pričujoči koncert zato ne bo le koncert, temveč klic k razumevanju. K povezovanju. K miru.