Čas, ta muhasti dirigent, neusmiljeno odmerja ritem in zven človeških življenj. In zdi se, da orkester stoletij, nad katerim neusmiljeno vihti svojo paličico že od pradavnine, danes zveni intenzivneje kot kadarkoli prej. Trenutek, ki ga živimo, drhti kot schubertovski tremolo – negotov in minljiv je, do skrajnosti nabit z nujnostjo, ki je ni mogoče preslišati. Če je kdaj pravi trenutek, da se soočimo z njo, je to zdaj – ali nikoli.

Od Goethejevega Fausta, ki lastno dušo proda za tisti »Postoj, trenutek, kako si vendar lep«, do Proustovega Iskanja izgubljenega časa, prežetega s hlastanjem po čudoviti preteklosti, ki lahko današnjosti ponuja zgolj zbledele in prašne okruške, literatura že stoletja bije bitko z minljivostjo. Od utesnjenosti Čarobne gore Thomasa Manna, kjer se čas razteza in krči v izoliranem utripu sanatorija, do Gospe Dalloway Virginie Woolf, kjer se en sam dan kot elastika raztegne v celo življenje, nas veliki avtorji učijo, da je občutenje časa vse prej kot univerzalno. Čas je nedoumljiv, izmuzljiv, gibek, predvsem pa globoko oseben.

Kljub temu si upamo trditi, da ga danes večina občuti dokaj podobno. Tako kot znameniti Turnerjevi nevihtni oblaki, Goyeve temne slike ali Munchov nemi krik nas vztrajno opominja, da se je človeštvo znašlo na prelomnici, da izgublja tla pod nogami in nevarno lovi ravnotežje na robu prepada. Ni zaman tak tudi naš letošnji plakat. Svari. Monumentalni napisi, ki spominjajo na zlovešče razglase nacionalsocialistov, kot kamniti bloki pradavnih grobnic uokvirjajo letošnji klic našega umetniškega vodje, Mateta Bekavca: »Zganimo se! Čas je! Zdaj ali nikoli.«

V glasbi, ki nam jo predaja v posluh na letošnjem festivalu, postane odtekanje časa slišno. Ko Vivaldijevi Štirje letni časi, poklon cikličnosti in nenehnemu obnavljanju, najdejo svoj odmev v brezkompromisnem ponavljanju minimalističnih sekvenc Ameriških letnih časov Philipa Glassa, se čas pred našimi očmi preobrazi v brezmejni kontinuum, katerega nenehni utrip je meditativen in obenem nemiren, celo anksiozen. Lahko bolje uglasbimo shizofreno današnjost? Ali lahko močneje začutimo minevanje, ko eterične teksture tonskih slik Toruja Takemitsuja in Georgea Crumba prikličejo odsev Chopinovih Nokturnov, teh šepetajočih reminiscenc izginulega sveta, zavitih v varni objem nočne teme?

Noč s svojimi temnimi skrivnostmi, nemirnimi premišljevanji in bežnimi sanjami enako kot v omenjeni glasbi odmeva tudi med vrsticami Rilkejevih Devinskih elegij, Hölderlinovih Poznih himn in v somraku Štirih kvartetov T. S. Eliota: kot uničenje in odrešitev hkrati. Tudi nočna črnina letošnjega plakata zato ni naključje. Festival Maribor 2025 se rojeva v trenutku, ki bolj kot kadarkoli prej odseva prelomnost časa, v katerem živimo. Njegovo tesnobnost in negotovost, tisti težko opisljivi, a vseprisotni občutek nujnosti. Tako kot Rilkejev Apolon, ki zapoveduje: Du musst dein Leben ändern, »spremeniti moraš svoje življenje«, nas opominja: treba se je zganiti, trenutek je minljiv in zgodovina ne čaka!

Zdaj ali nikoli.