Čas. Večna človeška želja, da bi ga doumeli in razumeli, da bi iz njegovega toka ustvarili pot in ji dali smisel, je tisto, kar nas, običajne smrtnike, loči od umetnikov. Medtem ko prvi času zgolj sledimo, bolj ali manj izgubljeni v njegovih vrtincih in prestrašeni ob njegovem neusmiljenem minevanju, ga umetniki pogumno in drzno oblikujejo po svoje. Izzivajo ga in preizprašujejo. Napolnijo ga z lepoto in pomenom. V trenutkih katarze, ki nam jih ponudijo, ga vsaj za hip ustavijo. S svojimi brezčasnimi stvaritvami pa mu trmasto in uspešno kljubujejo.

Zdaj ali nikoli – tako je Mate Bekavac poimenoval letošnji festivalski laboratorij in k raziskovanju časa pritegnil somišljenike in sopotnike, ki občutljivo zaznavajo njegovo intenzivnost in odločilno zaznamujejo njegovo prelomnost.

Eden izmed njih je norveški violinist in skladatelj Henning Kraggerud, ki v polje sodobnosti uspešno vstopa z lastnimi kompozicijami. Je tudi iskan solist in nastopa v največjih koncertnih dvoranah, kot so Kraljeva Albertova dvorana (BBC Proms), dvorana Carnegie (Komorni orkester Orpheus) in Hollywood Bowl (Filharmoniki iz Los Angelesa). V izvajani repertoar se poglobi in se mu odprto preda v želji, da bi poslušalcem ponudil intenzivno glasbeno izkušnjo. »Kraggerud v trenutku povsem začara občinstvo. Njegova violina Guarneri Del Gesù iz leta 1744 zveni s tiho intenzivnostjo in polnokrvno dramatičnostjo hkrati,« je zapisal kritik.

Z druge strani Atlantika prihaja William Hagen, glasbenik osupljive izrazne moči in nagrajenec slovitega tekmovanja kraljice Elizabete, ki na najbolj cenjenih koncertnih odrih (Wigmore) nastopa z največjimi orkestri (Čikaški simfonični orkester, Evropski komorni orkester). Kot iskani komorni partner sodeluje z velikani, kot so Steven Isserlis, Gidon Kremer, Edgar Meyer in Tabea Zimmermann. Naklonjeni so mu tudi kritiki; tako je eden od njih zapisal, da »sleherna nota, ki jo izvabi iz Stradivarijeve violine iz leta 1732, zavibrira z intenzivnostjo sedanjosti«.

Navdušujoče kritike spremljajo tudi Timothyja Ridouta. Britanski violist slovi po edinstvenem zvenu, ki po besedah kritikov »ni s tega sveta«. Nobeno presenečenje torej ni, da se za tridesetletnega glasbenika potegujejo tako najbolj cenjena koncertna prizorišča (Wigmore, Concertgebouw, Lincoln Centre) kot tudi orkestri (Filharmonični orkester BBC, Camerata Salzburg, Tonhalle Zürich, Evropski komorni orkester) in dirigenti (Simon Rattle, András Schiff). Londončan se lahko pohvali z zavidljivo diskografijo in nasploh prepriča s čustveno zrelostjo in globino, ki daleč presegata njegova leta. »Čeprav je Ridout šele pred kratkim eksplodiral v svet klasične glasbe, si glasbenega zemljevida brez njega in njegovega neverjetnega zvena danes ni več mogoče predstavljati,« so o prejemniku prestižne nagrade gramophone zapisali v istoimenski reviji.

To je le nekaj imen s seznama letošnjih gostov, a dovolj, da vam lahko prepričani zagotovimo, da bo Festival Maribor tudi letos v naše mesto pripeljal izjemne glasbenike. Mate Bekavac je s svojim izborom ponovno seveda poskrbel za to, da gostujočih glasbenikov ne odlikuje le bleščeča biografija. Znova bomo gostili umetnike, ki verjamejo v svoje poslanstvo in ki ne ponujajo odgovorov, ampak naši sedanjosti nastavljajo ogledalo in nam zastavljajo vprašanja.

Obetajo se nam torej intenzivna festivalska koncertna druženja, ki ne bodo zgolj odsev že ustvarjenega, temveč živo zvenenje ustvarjalnosti. V trenutku, ki vibrira in utripa »zdaj«, a s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo izriše tudi »nikoli«. Nikoli več.

Henning Kraggerud © Robert Romik