Naključje ali usoda?

William Hagen h glasbi pristopa nebrzdano radovedno in z željo po pripovedovanju zgodb. Ko je kot štiriletnik v cerkvi v domačem Salt Lake Cityju prvič uzrl violino, se je v hipu zaljubil v njen zvok in na poti domov starše rotil, naj mu jo kupijo. Ustregli so mu – in tako je naključno srečanje preraslo v življenjsko strast in bleščečo umetniško pot.

Sam pravi, da temu prvemu srečanju ni botrovalo naključje, ampak usoda. Ta mu je ostala naklonjena: njegovo glasbeno pot so pedagoško podpirali izjemni mentorji, med katerimi omenimo Itzhaka Perlmana (Julliard) in Christiana Tetzlaffa (Akademija Kronberg). Ob usodi pa glasbenik trdno verjame tudi v preprostost in pristnost – ti sta po njegovem ključ do dobrega muziciranja. »Želja po pravilni interpretaciji je nevarna. Ob njej vse prehitro pozabimo, da se je glasbi treba preprosto predati in jo zgolj – igrati!« je dejal v intervjuju za Voyage Utah.

Ravno to posrečeno ravnovesje med tehnično dovršenostjo in pripovedno globino Američana uvršča med najprepričljivejše glasbene osebnosti našega časa. Njegova Stradivarijeva violina Arkwright Lady Rebecca Sylvan iz leta 1732 je idealna sopotnica njegove umetniške vizije. S prepoznavno toplo barvo čudovito zrcali glasbenikovo težnjo, da v vsak nastop vnese pristnost in človeškost. Tako se s Hagnovo občuteno, bogato niansirano glasbeno govorico zlije v popolno celoto.