Četudi je violončelo pričel igrati že pri osmih letih, kar je bilo ob materi violončelistki in očetu violistu malone samoumevno, je na vprašanje, kaj bo, ko odraste, vseeno vztrajno odgovarjal: »Operni pevec!«

Že pri desetih letih je vedel, da ga popolnost sama po sebi ne zanima. Oče, njegov prvi učitelj violine, mu je za zgled predvajal Itzhaka Perlmana in Anne-Sophie Mutter, ko očeta ni bilo doma, pa je skrivaj poslušal posnetke Gidona Kremerja, ki ga je očaral s svojo drznostjo.

Težko bi našli glasbenico, ki bolje pooseblja letošnjo festivalsko misel, da umetnost ni odsev življenja, ampak se napaja iz njegovega najbolj intimnega jedra. Ameriško-novozelandska violinistka Geneva Lewis o glasbi namreč govori, kot da bi bila obsijana z našo rumeno neonsko svetlobo.