Mate Bekavac

Zanima me tisto, kar se komaj zazna in sliši, kar v glavnem ni vidno, kar se dogaja navznoter, mimo bleščic in medijskega pompa. Obseden sem z močjo poslušanja, gledanja, povezovanja in odzivanja, česar pa se nisem naučil na nobeni izobraževalni ustanovi, čeprav sem študiral na najbolj elitnih in se izpopolnjeval pri imenitnežih. Kot mnogo drugih sem šel skozi proces idealiziranja in ustvarjanja idolov, imitiranja in neštetega ponavljanja, uporništva in razočaranj, vztrajanja in kriz in odmika.

Poslušanje, povezovanje, iskanje rešitev in odgovorov v umetnosti je proces, ki ni vezan na standardni delovni čas, je gorenje brez omejitev, ki se ga stežka ugasne in utiša (včasih si kar želim čarobnega stikala!). Biti na odru z glasbeniki z veliko potenciala in odprtostjo za dogajanje v trenutku − to je zame čar muziciranja. Sam bi poljubljal muzo na vsakem koncertu, a kaj, ko to ni le v naših rokah. Po drugi strani pa so ti poljubi tisto, kar nas poganja. Muze se požvižgajo na štempljanje in lovorike, ni jim mar za ocene, kritike, uspehe, nagrade, odlikovanja. Kolikokrat sem bil v času študija, ko so me hranili obiski koncertov, negotov in sem dvomil v lastno zaznavanje ali tudi nezaznavanje dogajanja na odru, priča sem bil zgolj estetskim kopelim klišejske virtuoznosti in uglajenostim, ki ne gredo dlje od povrhnjice in se udinjajo aktualnim glasbenim trendom. Mojih petintrideset let hoje po robu med glasbeno ekstazo in katastrofo nosi čudovite spomine in tudi kakšne manj zaželene posledice. Ko potegnem črto, je tisto na robu mogočega še vedno moj ideal, tisto, česar se ne da in kar velja za nedosegljivo (in ni hitrost!), a se kljub utrujenosti še vedno zdi prava izbira, čeprav ne nujno zdrava.

Programske glasbene kreacije so moj izziv, moj odmerek prepovedanega: želim posredovati vsebine, življenje skozi glasbo, ki ni uglajeno ali po cenenem modnem okusu časa. Na Festivalu Maribor bi z Mariborčani rad podelil svoj jagodni izbor tako programov kot tudi glasbenih poustvarjalcev, kolegov, prijateljev, tistih, ki so v teh letih name napravili poseben vtis in verjamejo v presežke in v sporočilo kodiranega notnega zapisa, v te višje besede, kot mu je rekel Robert Schumann. Rad bi predstavil glasbenike, ki imajo moč mistične preobrazbe, in igral za poslušalce, ki so odprti in prepustni, ki niso nujno poznavalci, in tudi tiste, ki sploh niso ljubitelji t. i. klasične glasbe. Ta je v srži resnično vse kaj drugega kot to, za kar se jo danes ima (toga, resna, birokratska, elitistično neživljenjska ipd.).

Vrnimo se h koreninam glasbe, iz katere črpamo moč za boj, notranji in zunanji. Upajmo si doživeti pretrese občutkov, začutimo, da živimo polnokrvno, da se nas kaj lahko dotakne in da se tudi medsebojno lahko dotikamo …