3. september 2026

Ko se užaljenost spremeni v ljubezen

Vse se je začelo z vse prej kot navdušeno dvanajstletnico. V šolskem godalnem kvartetu je manjkala viola, zato je učitelj violinistki Emmi Wernig predlagal, naj zamenja inštrument. »Sprva sem bila užaljena. Vedno so mi govorili, da je viola za tiste, ki jim na violini ni uspelo,« se danes spominja s smehom (Musical America, 2025). Potem se je zgodilo, česar ni pričakovala: viola jo je začarala, ji odprla nova obzorja in jo postavila, kamor ji je bilo usojeno stopiti – v samo srčiko glasbe. »Komorna glasba je postala moje okno v svet. Je temelj mojega solističnega in orkestrskega igranja – vsega!«

Kakšna zgodba! Inštrument, ki ga ni želela, je postal njena osebna in umetniška bit, iz naključja pa se je porodila življenjska poklicanost. Kot v filmu! Romantičnem, se razume. 

Nemško-avstrijska violistka, ki se je rodila v Los Angelesu, danes sodi med najvznemirljivejše glasbenice svoje generacije. Če povzamemo revijo The Strad, je »vzhajajoča sijajna zvezda viole«. Zmaga na Mednarodnem tekmovanju Cecila Aronowitza, nagrada Barbirolli na Mednarodnem tekmovanju Lionela Tertisa ter prvenec The Viennese Viola, ki so ga v reviji BBC Music Magazine navdušeno ovenčali s petimi zvezdicami, njeno zvezdniško titulo še potrjujejo. Od leta 2024 je članica uglednega Godalnega kvarteta Doric, s katerim nastopa v svetiščih komorne glasbe, kot sta londonska dvorana Wigmore in amsterdamska Concertgebouw. Vendar Emme Wernig zvezdništvo ne gane, celo dejstvo, da se je v izjemno kratkem času povzpela med imena, ki krojijo svetovni vrh poustvarjalnosti na violi, jo pušča hladno. »Zame je v središču vselej glasba, ne glasbilo. V idealnem primeru je glasbenik dovolj močan, da občinstvo pozabi nanj in je samo moč glasbe tisto, čemur sledi.« Morda je prav zato viola v njenih rokah veliko več kot tisti pregovorno zadržani notranji glas ansambla. Seveda tudi Emmina viola posluša, povezuje in podpira, a v pravem trenutku stopi tudi v ospredje. In takrat ustvari čarovnijo, ki jo je težko ujeti v besede.

Na Festivalu Maribor bomo tega vznemirljivega trenutka deležni večkrat. Z Genevo Lewis bo nastopila v priljubljenem Bruchovem Dvojnem koncertu, posebno pomenljivo vlogo pa ji namenja Janáček. V znameniti Kreutzerjevi sonati viola zaznamuje trenutek umora, v Intimnih pismih pa predstavlja osrednjo protagonistko, skladateljevo ljubezen Kamilo.

Ljubezen, strast, ljubosumje, umor – in glasbilo, sprva osovraženo, nato strastno ljubljeno. Bolj romantično skorajda ne gre.

 

Piše: Maja Pirš