Najusodnejše ljubezni so tiste, ki ostanejo neizpolnjene. Pustijo hrepenenje – sled, močnejšo od spomina. Hrepenenje ne zbledi, ampak se naseli nekje v globinah duše, kjer kot ocean kdaj mrmra in nas nalahno ziba v sanjah, spet drugič pa buta in z vso silo naplavi na ostre skale, ki odprejo stare…

Romantiko pogosto razumemo kot presežek čustvovanja, kot razkošje subjektivnosti, velikih gest, vznesenosti in pretiravanja. Kakšna zmota! Največje darilo romantike se skriva v nečem precej bolj radikalnem: v vladavini čistega občutja, njegove esence. A tudi tu se skriva past.

V Mariboru je danes potekala novinarska konferenca pred začetkom Festivala Maribor 2026, ki bo letos v znamenju romantike. Festival se začne jutri, 15. septembra, z otvoritvenim koncertom v Dvorani Union, ki je že razprodan.

Romantični vihar je pometel z mnogimi idejami, ki so dotlej veljale za absolutne. Resnica ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj. Umetnost ni odsev ali celo okras življenja. Umetnost ga ustvarja!

Idejo, ki so ji sledili že prvi romantiki, da človeških življenj ne krojijo dejstva, ampak občutja, so dobro stoletje pozneje hvaležno pograbili filmski režiserji. In na pomoč poklicali skladatelje. In že sta se film in glasba pri tem zapletla v eno najbolj razburljivih ljubezenskih razmerij v umetnosti.

V iskanju interpretacij, ki bodo prepričale, se mladi violinisti običajno ozrejo k velikim violinistom. A ne Maria Ioudenitch, ameriška violinistka je namreč navdih našla povsem drugje. V njenem domu se je veliko poslušalo opero, dedek jo je posedel pred zvočnike in ji predvajal različne posnetke iste arije, nato pa preverjal,…

Vse se je začelo z vse prej kot navdušeno dvanajstletnico. V šolskem godalnem kvartetu je manjkala viola, zato je učitelj violinistki Emmi Wernig predlagal, naj zamenja inštrument. »Sprva sem bila užaljena. Vedno so mi govorili, da je viola za tiste, ki jim na violini ni uspelo,« se danes spominja s…