8. september 2026
Muzina pesem
V iskanju interpretacij, ki bodo prepričale, se mladi violinisti običajno ozrejo k velikim violinistom. A ne Maria Ioudenitch, ameriška violinistka je namreč navdih našla povsem drugje. V njenem domu se je veliko poslušalo opero, dedek jo je posedel pred zvočnike in ji predvajal različne posnetke iste arije, nato pa preverjal, če prepozna pevce. Ne čudi torej, da je umetniško pot glasbenice, ki se je rodila v Rusiji, odločilno zaznamoval človeški glas, ta najobčutljivejši in najskrivnostnejši glasbeni inštrument. »Izjemno me privlači. Navdihuje me in vodi pri oblikovanju lastnega zvoka. Fascinira me, koliko se lahko naučim že iz načina, kako se posamezne note povezujejo med seboj. In prav od pevcev sem se naučila, da lahko en sam zadržani ton nosi celo vrsto najrazličnejših izrazov in sporočil.«
Če vemo, da so si romantiki zadali nalogo, da umetnosti, se pravi tudi glasbi, vrnejo, kar jo dela človeško: čustva, iskrenost in notranji glas – potem je jasno, da smo s povabilom Marie Ioudenitch zadeli v črno. Ta romantična ideja je jedro njene umetniške identitete, najdemo pa jo tudi v izhodišču njenega prvega albuma Songbird, s katerim je posegla v svet pesmi. V zvenu violinskih strun znane mojstrovine Schuberta, Schumanna, Čajkovskega, Rahmaninova in Straussa odkrivamo na novo! »Ne želim preprosto posnemati pevca,« je poudarila ob izidu. »Zanima me, kako z violino razviti lastni način petja: kako poustvariti samoglasnike in soglasnike, kako besedilo uskladiti z lokovanjem in prstnim redom ter kako zven inštrumenta preliti v vokalno izraznost.«
Da je to njeno samosvoje in na prvi pogled morda nenavadno umetniško iskanje uspešno, potrjuje osupljiva kariera. Leta 2021 je v zgolj nekaj mesecih osvojila prve nagrade na kar treh velikih mednarodnih tekmovanjih – Ysaÿe, Tibor Varga in Joseph Joachim. Nato je leta 2023 za Songbird prejela nagrado Opus Klassik in sledili so nastopi z najbolj cenjenimi orkestri, povabila na recitale v najprestižnejših koncertnih dvoranah, tudi v londonsko dvorano Wigmore. A Maria želi seči globlje, zato se trenutno izpopolnjuje pri Christianu Tetzlaffu. O njeni globini in umetniški senzibilnosti veliko povedo besede, s katerimi je lani opisala violino Lorenza Storionija iz leta 1790, ki jo je dobila v uporabo. »Dolgo sem iskala glasbilo, ki lahko joče tako zlahka, kot lahko poje.« Bi lahko našli lepši povzetek romantičnega ideala ali umetnice, ki mu je tako naravno blizu?
Na Festivalu Maribor bomo njenemu »petju« prisluhnili v najboljši obliki: v Saint-Saënsovi Muzi in pesniku bo ob violončelu Tima Posnerja prevzela vlogo enega od dveh protagonistov liričnega dialoga, skozi katerega nam bosta pripovedovala in izpovedovala najintimnejša človeška čustva. Nato ji bomo prisluhnili v Schubertovem Oktetu, Beethovnovem Septetu ter v glasbi, ki vodi od dunajske pozne romantike proti novemu stoletju.
A vrnimo se k Saint-Saënsu. Ta bi se zagotovo strinjal s tem, kar bomo zapisali za zaključek: vsak pesnik potrebuje muzo. Muza potrebuje glas. Maria Ioudenitch ga ima.
Vira: Warner Classics, 2022; The Strad, 2025.
Nastopi na Festivalu Maribor



