4. koncert Orkestrskega cikla 2026/2027

KOMORNI ORKESTER IZ STUTTGARTA
Thomas Zehetmair, dirigent
Lucienne Renaudin Vary, trobenta
Mojca Bitenc, sopran
Aleš Valič, govorec

Felix Mendelssohn Bartholdy: Uvertura Hebridi, op. 26
Joseph Haydn: Koncert za trobento v Es-duru, Hob. VIIe/1
***
Ludwig van Beethoven: Scenska glasba za Goethejevo tragedijo Egmont, op. 84

Ob obletnici Beethovnove smrti (marec 1827) bomo počastili eno od velikih duhovnih vezi v zgodovini umetnosti – skladatelja Ludwiga van Beethovna in pesnika Johanna Wolfganga von Goetheja. Beethoven je Goetheja neizmerno cenil in je z velikim navdihom uglasbil njegova besedila. O njegovi predanosti priča že dejstvo, da za naročilo glasbe k drami Egmont ni želel plačila, ustvaril jo je »zgolj iz ljubezni do pesnikovih del, ki me osrečujejo«. Danes na koncertnih odrih iz Egmonta najpogosteje slišimo znamenito uverturo, zato želimo ob skladateljevi obletnici to pomanjkljivost popraviti in se glasbenemu velikanu pokloniti z izvedbo celotne glasbe za Goethejevo delo, ki je napajalo njegov ustvarjalni genij. Slišali bomo celotno scensko glasbo za Goethejevo tragedijo, dopolnjeno s skrbno izbranimi odlomki izvirnega besedila v novem prevodu (pripravljenem posebej za to izvedbo) v interpretaciji Aleša Valiča, prvaka ljubljanske Drame. Veselimo pa se tudi nastopa ene od vodilnih slovenskih sopranistk mlajše generacije, Mojce Bitenc, v solistični pevski točki.

Prvi del koncertnega večera bo ponudil vpogled v najaktualnejše presežke mednarodne scene klasične glasbe. Izjemnemu Komornemu orkestru iz Stuttgarta se bo pridružila nova zvezda trobente, Francozinja Lucienne Renaudin Vary, ki je leta 2025 prejela nagrado Opus Klassik za instrumentalistko leta.

Poklon Beethovnu: Goethejev in Beethovnov Egmont
Mojca Kranjc

Historični grof Lamoral Egmontski je bil sredi 16. stoletja general in eden najvplivnejših državnikov v Španski (Habsburški) Nizozemski. Lojalen svojemu suverenu, španskemu kralju Filipu II., je kot goreč katolik sicer preganjal protestantske ikonoklaste, a je nasprotoval inkviziciji in odvzemu pravic nizozemskim stanovom, zato ga je kralj za zgled uporniškemu nizozemskemu ljudstvu obtožil veleizdaje in ga v sumljivem procesu, ki ga je vodil njegov odposlanec, vojvoda Alba, obsodil na smrt z obglavljenjem. Njegova usmrtitev je bila eden od sprožilnih momentov t. i. osemdesetletne vojne, katere posledica je bila osamosvojitev Nizozemcev izpod španske vladavine.

Dobrih dvesto let pozneje je Egmontova življenjska pot navdihnila takrat že uveljavljenega pesnika in dramatika Goetheja, na katerega je vtis naredila predvsem Egmontova zgodovinsko izpričana odločitev, da kljub prigovarjanju in svarilom prijateljev ne bo pobegnil pred prihajajočim Albo in njegovo vojsko, temveč bo verjel v kraljevo pravičnost in se zavzel za mirno rešitev konfliktov. Čeprav se to njegovo stališče utegne zdeti politično naivno, je Goethe, bržkone v slutnji napovedujočega se koncepta nacionalne države, v njem videl herojsko držo plemenitega človeka, ki se je pripravljen žrtvovati za svobodo svojega ljudstva. V igro pa je vpisal še drugo raven tega pojma, osebno svobodo, ki se ne ozira na družbene konvencije in dopušča ljubezensko zvezo med plemičem in meščanko. Izmišljena dramska oseba, dekle Klarica, je Egmontova velika ljubezen in sprva simbolizira ta tip svobode, a v sklepnem dejanju, ko se Egmont sooča z bližajočo se smrtjo, v njegovih sanjskih videnjih preraste v simbol svobode nasploh. 

Goethe je glasbeno spremljavo predvidel že sam, dobrih dvajset let po nastanku »žaloigre v petih dejanjih« pa je Beethoven prejel povabilo dunajskega Burgtheatra, naj napiše izvirno glasbo za njeno uprizoritev. Skladatelj je naročilo z veseljem sprejel, saj je bila Goethejeva misel v soglasju z njegovimi političnimi stališči, ki so se še zaostrila, ko se je leta 1804 Napoleon oklical za cesarja Francije ter s tem dejanjem razočaral vse, vključno z Beethovnom, ki so v njem videli utelešenje demokratičnih idealov.

V slovenščini je bil Egmont doslej uprizorjen dvakrat, obakrat v ljubljanski Drami, in sicer prvič leta 1896, drugič pa leta 1950; slednjo uprizoritev je režiral dr. Branko Gavella, ki je uporabil Beethovnovo glasbo, izvedeno v živo (orkester Slovenske filharmonije, dirigent Jakov Cipci). S to odločitvijo je bil Gavella skorajda izjema, saj so dramska gledališča čedalje redkeje uprizarjala integralno Goethejevo besedilo, pospremljeno z Beethovnovo glasbo. Posledica je bila, da je glasba zaživela samostojno življenje; v želji, da bi vendarle ostala povezana z Goethejevo igro, je nastalo več besedil, ki tvorijo vez med posameznimi točkami. Tovrstnih izvedb Beethovnove glasbe za Egmonta se je oprijela oznaka »oratorijske«.

Za tokratno izvedbo je bilo izbrano vezno besedilo, ki sta ga leta 2019, pred 250-letnico Beethovnovega rojstva, za Beethovnov orkester iz Bonna pripravila dramaturg orkestra Tilmann Böttcher in znameniti dramski igralec Matthias Brandt, ki je besedilo tudi interpretiral. Svojo verzijo sta, drugače od drugih avtorjev, sestavila izključno iz navedkov Goethejeve igre, tako da sta jo primerno okrajšala in dramaturško uredila z mislijo, da bo Goethejevi zgodbi z lahkoto sledilo tudi poslušalstvo, ki mu njene podrobnosti niso popolnoma znane.

Programska knjižica 2026/2027

Vstopnice:
Redna cena: 29 €
Upokojenci in invalidi: 21 €
Študenti, dijaki: 7 €

Družinska vstopnica: 26 € (odrasli), 7 € (otrok)