Flirt, ki ga boste začutili!

Idejo, ki so ji sledili že prvi romantiki, da človeških življenj ne krojijo dejstva, ampak občutja, so dobro stoletje pozneje hvaležno pograbili filmski režiserji. In na pomoč poklicali skladatelje. In že sta se film in glasba pri tem zapletla v eno najbolj razburljivih ljubezenskih razmerij v umetnosti.

Pred leti smo zapisali, da je klasična glasba za filmske režiserje vsaj tako neustavljivo privlačna kot kozarec Nutelle za nesrečno zaljubljeno tridesetletnico. Samo pobrskajte po filmskih analih, našli boste na kupe izpraznjenih kozarčkov in umazanih žlic! Pogled nanje je skoraj tak kot pogled na izpraznjene vrečke pokovke, ki za gledalci ostajajo v kinodvoranah. In – roko na srce – oboje pač sodi k filmu. Na ducate mojstrovin, tudi tistih, ki so se zapisale v filmsko zgodovino, preprosto ne bi bilo, kar so, če se režiserji ne bi zatekli h klasični glasbi. In kot v ljubezni tudi tukaj leta prav nič ne veljajo. Kaj leta, celo stoletja! Vivaldijeva nežno zibajoča siciliana Cum dederit je tako skoraj tristo let po nastanku povsem logična in nepogrešljiva kulisa Bondovega sveta nevarnosti in poželenja. Mahlerjev Adagietto, ki ga boste pogosto našli opisanega kot ljubezensko izpoved ženi Almi, je v Viscontijevi Smrti v Benetkah vsaj tako, če ne še bolj boleč krik nemoči, neuresničenega hrepenenja, nedosegljive lepote in neizogibnega minevanja.

Tudi kadar nastaja posebej za film, glasba ne more skriti spogledovanja z instrumentarijem, oblikovnimi načeli in izraznimi sredstvi klasične glasbe. Bernard Herrmann je za Hitchcockov Psiho premišljeno izbral samo godala, nekakšen zvočni ekvivalent črno-bele fotografije, ter z ostinati in neusmiljeno ritmično ostrino ustvaril sekvenco, ki zareže globlje od rezila. Toru Takemitsu je v svojih filmskih partiturah brezšivno prehajal od jazza do nostalgičnega valčka, Ennio Morricone pa je z le nekaj minutami melodije ustvaril epopejo izgubljene ljubezni.

Vse te partiture zvenijo enako učinkovito tudi v koncertni dvorani. Le da podložene s slikami in prizori, ki se nam ob tem nehote zavrtijo v glavah, še močneje zabrenkajo na srčno struno. V sklepnem prizoru Novega kina Paradiž se tako glasba ne pokloni le znamenitemu nizu nekoč prepovedanih filmskih poljubov. Iz nostalgije se prelevi v ganljivo spravo s preteklostjo, nas požgečka s slastjo prepovedanega – in že poljube začutimo tudi na svojih ustnicah!

Dobrodošli na spogledljivem uvodu v letošnji festival, na koncertu, kjer si bosta film in glasba prišla tako blizu, da ne bo več mogoče reči, kdo zapeljuje koga. Če je v vas vsaj trohica romantika, boste ta flirt še kako začutili! In se mu z užitkom predali. 

(Mimogrede: v dobrih treh minutah zgoraj omenjene Morriconejeve ljubezenske teme smo deležni kar enainštiridesetih poljubov!)