Zbogom, Dunaj, servus, Hollywood

Je to velika zmota 20. stoletja? Da smo ob razpadu stare Evrope in prevladi modernizma verjeli, da se je končalo tudi obdobje romantike? Da zanjo v novem času ni več prostora, da je preveč neposredna, prelepa, preveč čustvena?

Ta koncert stoji prav na tej prelomnici: med svetom, v katerem je glasba še verjela, da lahko pove neizrekljivo, in svetom, ki je začel dvomiti v velike izpovedi. Vstopili bomo s Počasnim stavkom Antona Weberna, mladostnim delom iz leta 1905, ko je bodoči mojster skrajne zgoščenosti še pisal v širokem loku pozne romantike. Kromatika, hrepenenje, dramatični vzgibi – vse, kar je pozneje Webern skrčil skoraj do glasbenega aforizma, tukaj še diha s polnimi pljuči. In nemara ne po naključju, saj je delo nastajalo v času njegove ljubezni do Wilhelmine Mörtl, kasnejše žene. Pri Albanu Bergu se razpoka že širi. Njegove Štiri skladbe za klarinet in klavir so drobne, zgoščene miniature, v katerih šteje vsaka gesta. Melodija se krči, tonalna tla izginjajo, čustvena napetost pa ostaja malone otipljiva. Ernst Křenek v Serenadi stopi korak dlje: tradicionalnemu naslovu in obliki dodaja nemir, ironijo in distanco – znanilce novega časa, ki staremu ne verjame več. Sledi skorajda filmski preobrat. Erich Wolfgang Korngold, čudežni dunajski otrok, ki ga je kot devetletnika občudoval Mahler in je pri trinajstih že lahko slišal svojo glasbo v Dunajski dvorni operi, se velikim čustvom ni odrekel. Njegov Klavirski kvintet v E-duru iz leta 1921 je komorna glasba skoraj orkestrskega razkošja: bujna, spevna, virtuozna, polna tistega opojnega zvena starega Dunaja, ki je le nekaj let pozneje dobil povsem novo podobo. Ko je moral Korngold pobegniti pred nacizmom čez ocean, je ta svet preteklosti odnesel s seboj v Hollywood. In glej, vse, kar je evropska moderna odločno odrinila – melodijo, patos, razkošni zvok in velika čustva –, je film sprejel odprtih rok. Tako se je Korngold na nostalgičnih melodijah stare Evrope zavihtel med pionirje filmske glasbe, tiste avtoritete, katerih odmeve v kinodvoranah zlahka ujamete še danes.

O, ne, romantika ni umrla, ni izginila. Le oder je zamenjala!