Viharna trojica

Je kaj bolj romantičnega od zaupanja trenutku, navdihu in čustvu? Od prepričanja, da umetnost zares zaživi šele tedaj, ko se dovolj odmakne od formalnih spon, da vanjo lahko vstopijo intuicija, tveganje in nepričakovano?

Prav tu, v napetosti med popolnim obvladovanjem in popolno svobodo, nastaja muziciranje, ki je s svojo polnokrvno živostjo in nepredvidljivostjo kot vihar osvojilo kritike in občinstvo po vsem svetu. Ta nevarna vznemirljivost nepredvidljivega je namreč naravni ustvarjalni habitat ene najzanimivejših in najbolj iskanih evropskih zasedb ta hip, Tria Gaspard. Jonian Ilias Kadesha, Vashti Hunter in Nicholas Rimmer sodijo med najbolj cenjene komorne glasbenike svoje generacije, a niso zgolj njihove bleščeče reference in kritike tiste, ki so jim zagotovile ta status. Tisto, kar poslušalce kot vrtinec posesa v njihovo igranje, ni tehnična briljanca ali osupljiva muzikalnost, temveč v prvi vrsti občutek, da se glasba, ki jo poslušamo, rojeva pred nami, v absolutni svobodi neponovljivega trenutka. Občutek, da interpretacija ni vnaprej uokvirjena in izpiljena, ampak se kot živa materija oblikuje tukaj in zdaj, v neoprijemljivih tančinah navdiha, v do skrajnosti napetem loku medsebojnega poslušanja in odzivanja.

Haydnov Trio v E-duru se bo v uvodu v večer ozrl v čas, ko je violončelo še v veliki meri podpiral basovsko linijo, klavir in violina pa sta se srečevala v jasnem in preglednem dialogu. Briljantne in duhovite glasbene domislice v rokah prekaljenih mojstrov bodo zaživele v vsej svoji polnosti in sijaju, a ko bo lahkotni menuet za hip potemnel v e-molu, bomo še kako začutiti tudi hladni piš, ki ga prinaša prvi nevihtni oblak. Kontrast, ki ga bo s skladbo Skrij se v triu prinesel neposredni prestop v sedanjost, se zato ponudi kot povsem naravna izbira, posebno če vemo, da je Giovanni Sollima to skladbo napisal prav za Trio Gaspard. Sledil bo Tretji klavirski trio, ena najbolj dramatično napetih komornih stvaritev Johannesa Brahmsa. Od začetnega silovitega izbruha glasbo vse do finala poganjajo ritmična nestabilnost, sinkope in napetost, šele tik pred koncem nam delo ponudi nekaj svetlobe. Kot naročeno torej za viharno trojico, ki ob virtuoznem temperamentu premore tudi razkošno čustveno paleto. Pri Dvořáku se bodo z nje prelile vse barve. Njegov znameniti trio Dumky namesto običajne štiristavčne forme ponudi šest »dumk«, šest nenehno spreminjajočih se razpoloženj: otožnost se umika plesnemu zanosu, zamišljenost nenadnim izbruhom energije, melanholija pa radosti. To bo vsekakor večer, poln kontrastov, vznemirljivo popotovanje od klasike do sodobnih impulzov, od varnosti klasicističnega reda do vznemirljivosti svobodne ustvarjalnosti ter bivanja v trenutku.

Glasba, v kateri se lahko zgodi marsikaj. In s Triom Gaspard se zagotovo tudi bo!