Koncertni cikel Jazz v Narodnem domu praznuje 25 let neprekinjenega delovanja. Petindvajset let se na prvi pogled morda ne zdi veliko, a je to v resnici skoraj četrtina celotne zgodovine jazza – vsaj tiste, ki je posneta. Glede na to, da v ciklu predstavljamo predvsem sodobne izvajalce, v Mariboru torej »v živo« spremljamo četrtino zgodbe o jazzu, vključno z njegovimi koreninami in s številnimi poganjki v sorodne glasbene zvrsti. Ker je prihodnje leto tudi stota obletnica rojstva velikega Milesa Davisa, naj uporabim prispodobo: To je približno toliko kot obdobje med albumoma Kind of blue in Tutu, med katerima stojijo svetovi in zevajo prepadi. Ali, če ste bolj kot v jazzu doma v popularni glasbi: to je dvakrat toliko kot razmah med blagozvočno balado Elvisa Presleya in nažiganjem Black Sabbath.
Pri čemer je jazz ob svojem nastanku v resnici bil edina popularna glasba tedanjega časa in se je spotoma preoblikoval v nekaj, kar bo prej ali slej obveljalo za resno glasbo Amerike 20. stoletja, danes pa je globalizirana urbana forma z večno spreminjajočo se podobo. Če želi filmski režiser sporočiti, da se prizor dogaja v klubu (ki je njegov zgodovinski in sodobni locus), bo gotovo uporabil zvoke jazza. Toda jazz ni le spremljava ob srebanju koktejla v zakotni špilunki, temveč je še zmeraj socialno-politično motivirana in angažirana mestna zvokrajina. Jazz se je upiral in uspešno premagal prohibicijo, rasno segregacijo in najrazličnejše nacionalizme ter odigral ključno vlogo v gibanju za državljanske pravice. Predvsem pa je jazz, če odmislimo tisti njegov del, ki je medtem kodificiran v obliki konservatorijev, vselej temeljil na individualnem izrazu: na istem jeziku, a na različnih dialektih. Za jazz so potrebni pogum, zanos, upor in korajža spregovoriti s svojimi besedami; če je treba, tudi zakričati. Le tako glasbeniki nenehno prispevajo k njegovi inovativnosti, k njegovemu bogatenju in vpijanju vplivov z vsega sveta, iz različnih obdobij in iz navidez nepovezanih scen ali žanrov. Jazz ni ujet v notno črtovje, univerze ali zaprašene zgodovinske knjige. Je še kako živ in del osebnega izraza številnih glasbenikov, ki smo jim že četrt stoletja priča v ciklu Jazz v Narodnem domu. Jazz ni umrl sredi prejšnjega stoletja oziroma, kot je dejal Frank Zappa: »Jazz is not dead, it just smells funny.« Iz lokalnega zabavljaštva se je preoblikoval v globalni glasbeni trend oziroma v resnično svetovno »govorico«, ki se je niti ni treba naučiti, da bi jo razumeli. Težko bi ob tem jubileju našli bolj prikladno zasedbo, kot je Ethnic Heritage Ensemble čikaškega tolkalca Kahil El’Zabarja, ki bo nastopila v petek, 7. novembra, in ob tem slavila dvakrat toliko let – namreč petdeseto obletnico svojega delovanja. In za konec: čeprav jo najdemo v baročni glasbi, indijski klasični glasbi, v flamencu, v rock glasbi – in v resnici še marsikje – pa je očitno jazz še najbolj zaslužen za razmah besede, s katero je povezanih toliko nesporazumov, da jo bom tukaj iz previdnosti uporabil le enkrat: improvizacija.
David Braun, producent cikla Jazz v Narodnem domu
