Ta, ki vam jo povem, je že o Takih. V našem mestu vse leto v delavnicah, pisarnicah, dvoranicah in učilnicah kar žvižga od njihovih idej. Kakšnih? Ah, takšnih, ki delajo svet boljši, svetlejši, smelejši. Pišejo pesmi, igrajo na glasbila, izdelujejo lutke, pletejo košare, žonglirajo, izmišljajo si zgodbe, plešejo, vodijo godbe, kujejo, rokujejo s tem in onim orodjem, raziskujejo, potujejo v domišljijske in prave svetove, da nam predajo najpomembnejše izročilo – moč je v skupnosti!
V decembru Maribor prerašča Vilinski gozd. Vanj se naseljujejo vilinke in vilinci, škratinje in škrati, vseh sort čudežne živali, pa tudi kak dobrodušni velikan prilomasti mimo. Med ljubeznivimi viticami, srebrnimi praprotmi, hihitajočimi se gobicami, zamolklim robidovjem se dvigujejo sloka drevesa, nad katerimi nebo preletajo bele ptice in zvezde repatice, ki šepetajo skrivnosti o pradavnini ter pripovedujejo tople zgodbe o dobroti v ljudeh. V začaranem gozdu rastejo divje ideje, oživijo spomini na pozabljeno, ob zavitih poteh se razkrivajo silno prijetna presenečenja, najboljša od vsega pa so druženja. Zato povabljeni v Vilinski svet. Tod lahko srečamo umetnike, umetnice, obrtnike, obrtnice, mojstre, mojstrice, ki z nami delijo svoja znanja, vèdenja in verovanja. Skupaj razsvetljujemo obzorje, plezamo na vrhove domišljije, odpiramo prostranstva src, širna kot morje. Z ladjami sreče potujemo v daljne galaksije, odgrinjamo meglice resnice, prižigamo majhne kresove v očeh. Ker le tako lahko popravimo krivice. Skupnost sva že dva, a več kot nas je, boljše se imamo, bolj trdne mostove zgradimo, lažje preženemo zimo s sveta! In šteje to, kar kdo komu dá.
Dajmo vse od sebe, da pride svet k sebi!
Vilinski hura,
Vojka
