Romantiko pogosto razumemo kot presežek čustvovanja, kot razkošje subjektivnosti, velikih gest, vznesenosti in pretiravanja. Kakšna zmota! Največje darilo romantike se skriva v nečem precej bolj radikalnem: v vladavini čistega občutja, njegove esence. A tudi tu se skriva past.

V Mariboru je danes potekala novinarska konferenca pred začetkom Festivala Maribor 2026, ki bo letos v znamenju romantike. Festival se začne jutri, 15. septembra, z otvoritvenim koncertom v Dvorani Union, ki je že razprodan.

Romantični vihar je pometel z mnogimi idejami, ki so dotlej veljale za absolutne. Resnica ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj. Umetnost ni odsev ali celo okras življenja. Umetnost ga ustvarja!

Idejo, ki so ji sledili že prvi romantiki, da človeških življenj ne krojijo dejstva, ampak občutja, so dobro stoletje pozneje hvaležno pograbili filmski režiserji. In na pomoč poklicali skladatelje. In že sta se film in glasba pri tem zapletla v eno najbolj razburljivih ljubezenskih razmerij v umetnosti.

V iskanju interpretacij, ki bodo prepričale, se mladi violinisti običajno ozrejo k velikim violinistom. A ne Maria Ioudenitch, ameriška violinistka je namreč navdih našla povsem drugje. V njenem domu se je veliko poslušalo opero, dedek jo je posedel pred zvočnike in ji predvajal različne posnetke iste arije, nato pa preverjal, če prepozna pevce.

Vse se je začelo z vse prej kot navdušeno dvanajstletnico. V šolskem godalnem kvartetu je manjkala viola, zato je učitelj violinistki Emmi Wernig predlagal, naj zamenja inštrument. »Sprva sem bila užaljena. Vedno so mi govorili, da je viola za tiste, ki jim na violini ni uspelo,« se danes spominja s smehom (Musical America, 2025).

Malo je ansamblov, ki zmorejo v muziciranju tako prepričljivo združiti dve na videz nezdružljivi skrajnosti: popolnost in svobodo. Triu Gaspard to uspeva z osupljivo lahkoto. Prepriča z vrhunsko, tehnično podkovano igro in natančnostjo, vendar ob poslušanju vselej začutimo tudi vznemirljivo spontanost, kot da interpretacija, ki jo podajajo glasbeniki, ni vnaprej premišljena in naštudirana, temveč nastaja dobesedno na licu mesta.

Četudi je violončelo pričel igrati že pri osmih letih, kar je bilo ob materi violončelistki in očetu violistu malone samoumevno, je na vprašanje, kaj bo, ko odraste, vseeno vztrajno odgovarjal: »Operni pevec!«

Že pri desetih letih je vedel, da ga popolnost sama po sebi ne zanima. Oče, njegov prvi učitelj violine, mu je za zgled predvajal Itzhaka Perlmana in Anne-Sophie Mutter, ko očeta ni bilo doma, pa je skrivaj poslušal posnetke Gidona Kremerja, ki ga je očaral s svojo drznostjo.

Težko bi našli glasbenico, ki bolje pooseblja letošnjo festivalsko misel, da umetnost ni odsev življenja, ampak se napaja iz njegovega najbolj intimnega jedra. Ameriško-novozelandska violinistka Geneva Lewis o glasbi namreč govori, kot da bi bila obsijana z našo rumeno neonsko svetlobo.