Ampak še preden je Gogo na Glavnem odru na Piše se leto 2026, ko je četrtek že bil petek, ko so se vsi Lenti zlentali v enega, v en zgodovinski trenutek in neskončni občutek, še preden je slavnostno, hlastno in epsko nagnil, še preden je pokazal, kako se to po lentovsko dela, kaj šele, ko greš v penzijo, ko imaš »zadnji Lent« in se ne špara(š), je še navrgel: »Emotiven večer je. Čakaj, štejem, ena, dva, tri, o pijači se menimo, ne? Koliko vas je? Nikoli še nismo šli, da ne bi runde plačali, je tak? In danes: 300 špricarjev za vas na moj račun! Tam, na šanku, Sina, to gre na mene! Lent in Slovenija – gre naprej.«

O, Mila! Še Mila ga je nagajbala. Pa Mila še nima niti dve leti. Pa je povedala dežju, kake šanse ma. Nima jih. Lent 1, dež 0. S štajerskega neba je nekaj še šlatasto praskalo, z Drave gor sicer bolj močno pihalo. »Te pa dajmo še eno, nimamo je na setlisti, če pa je tako lepe vreme, dajmo še naš čisto prvi komad!« je nostalgija zgrabila še nostalgični band Mi2. Če dodaš še brutalno betonski Repetitor na Jurčkovem – Večerovem odru in zacoprano Kataleno ter Ano Desetnico s Čarodejsko komedijo in Folkartom na Glavnem trgu? Je jasno. Lent 1, dež 0.

Bolivija. Glej, kake barve! Uzbekistan. Čuješ, kaki ritem! Portoriko! Glej, kako vihtijo krila! In še in in še. Farbe, tako žive, pisane, šekaste, kričeče in mamljive, da ne moreš, da ne bi. Ko je Steve Jobs delal iPhone, e, zato ga je delal. In vsi ostali za njim. Če kaj, fotkaš, snemaš, deliš to. Če hočeš videti, kaj zmore tvoj telefon, mora biti prekleto dober, ne sicer nujno predrag, da lahko vsaj približno ujame take farbe. Pa … Ne more. A-a. Ne zares. To je samo za lentovske oke. One, najbolj firbčne. V živo. Ko se ti po ulici šeta svet. In spet uporabiš tisto dobro staro: svetovno! Ker je prišel 38. Folkart.

Še? Še!