V iskanju interpretacij, ki bodo prepričale, se mladi violinisti običajno ozrejo k velikim violinistom. A ne Maria Ioudenitch, ameriška violinistka je namreč navdih našla povsem drugje. V njenem domu se je veliko poslušalo opero, dedek jo je posedel pred zvočnike in ji predvajal različne posnetke iste arije, nato pa preverjal, če prepozna pevce.

Vse se je začelo z vse prej kot navdušeno dvanajstletnico. V šolskem godalnem kvartetu je manjkala viola, zato je učitelj violinistki Emmi Wernig predlagal, naj zamenja inštrument. »Sprva sem bila užaljena. Vedno so mi govorili, da je viola za tiste, ki jim na violini ni uspelo,« se danes spominja s smehom (Musical America, 2025).

Malo je ansamblov, ki zmorejo v muziciranju tako prepričljivo združiti dve na videz nezdružljivi skrajnosti: popolnost in svobodo. Triu Gaspard to uspeva z osupljivo lahkoto. Prepriča z vrhunsko, tehnično podkovano igro in natančnostjo, vendar ob poslušanju vselej začutimo tudi vznemirljivo spontanost, kot da interpretacija, ki jo podajajo glasbeniki, ni vnaprej premišljena in naštudirana, temveč nastaja dobesedno na licu mesta.