Ko se natakarica prebije izza šanka in v ozadju prilepi na ograjo. Če pa – Alfi! O, kako še zna. Telefon ven in snemaj. In to potem, ko je Večer slovenske popevke na Glavnem odru otvorila – Raiven. Z vokalom, vrednim komadov Poletna noč in Orion. Aja, pa Alfi ni bil edini, rojen 1944, ki je nastopil. Ibrica Jusić je na prizorišču Minoriti – Oder Nove KBM izmenjaje grabil dvanajststrunko, kakor jo le še res, res redki. Prvo festivalsko soboto pa je na Jurčkov – Večerovem odru »izprašil« Uroš Perić. Pa čeprav … ne jé sadja.

»Eno še za dame … moram!« je izsopihal Uroš Perić, tam, le še nekaj minut do polnoči. »Pa makar crknem!« Ni, ni »crknil«. Bo pa blizu, če bo takšen tempo! Bila je prva festivalska sobota, promenada je kipela, rohnela in živela, ko je Oder pri Stari trti odbrundal svoje z Lelee ter je po viskoznem Moveknowledgement nato Perić v spomin in čast na Vinka Mandla izprašil koncert, vreden polnočnih zvonov. In prve festivalske sobote.

Zgrabil je. Skoraj, em, izlutkal. Ta novi Oder pri Stari trti. Mogoče je bilo v petek še prevroče, čeprav se je že zasvingalo. Ampak Lelee, ljubljanski trojček, ki ima v sebi nekaj, ne vem, zakaj, strašno beograjskega zvoka (in jezika), je privabil, ne, premamil tako zelo, da je Jelena Rusjan s tistim ogromnim basom okrog vratu in iztegnjenih rok zvabila publiko tako, da jo je, po lutkarsko, premaknila. In potem samo piči dalje. »Ljudi se boje / i ništa ne boli me!« je šlo skozi na način, za katerega sicer nismo nikoli obupali, da bo še kdaj, smo se pa načakali. In dočakali.

Res je, nostalgija bo vedno zmagala, kot bo Večerov oder v kotu tega trga, vendar videti, kako se promenada kar »ustavi«? In prisluhne? Potem celo 20.00 postane sila, sila, siiiiila mamljiva ura. In če bo šlo tako naprej, bo na tem prepišnem, zračnem, svetlem delu Lenta naš Festival Lent ne našel, temveč srečal starega prijatelja – lentarskega firbca. Ki gre domov pozno, najbrž prepozno, ampak ve, da, pismo, je bilo vredno.

Dva, ne, trije so prišli na oder z majicami, na katerih je refren, ki je postal mantra. Daleč stran od ponorelega sveta. Kdo drug kot – Panda. Ampak tokrat Panda malo drugače. »Danes bomo z vami Panda, ki bo malo drugače. Upam, da boste uživali v naši družbi, da vam bomo pričarali lep večer,« je domala šepetaje začela Nina Bauman. Kakšna je Panda malo drugače? Ne vem, kaj ste vi skozi leta slišali ali prebrali o skupini, ki je nastala leta 1986, predvsem o menjavi pevk. Ni veliko skupin, kjer bi ena od prejšnjih pevk, Katja Obleščak, sedela med občinstvom in med pesmimi, ki jih je sama nekdaj pela, vzela ven telefon in tako navdušeno snemala. Ja, to pa je malo drugače. No, pa Feki, o, Feki, ena taka se mu mora zgoditi, ko je uvodoma stisnil avizo – še od prejšnjega večera in smo fasali napoved za Flamenko Oblivion. Haha, se zgodi.

Panda je uigrana šesterica, v kateri Andrej Pompe zadaj na klaviaturah dela točno tisto, kar uganja že od leta 1986. Edini originalni član, ampak se pozna, da Samo (kitara) in Vlado Pirc (bas) »zaklenjeno« sestavljata poln zvok od leta 1989. Panda je band, še vedno, pri katerem so refreni neizbežno nalezljivi, pesmi pa skoraj romani. Band z bas solažo v prvem štiklu. Nekonvencionalni do konca. Sodni stolp je bil še vedno, ja, kar topel, sploh mlajša garda snemalcev je drajsala majice sem in tja, zdaj, ko se po prvem dnevu le še tu in tam najde kakšna ekskluzivna pahljača.

Panda je še vedno band s komadom Ugrizni me, če upaš. »Izbrali smo mavrično, različno, malo drugače bo, saj boste slišali,« je napovedala pevka. In smo – preplet novega in starega na novo. Panda ima zvok, ki ostane v zidakih tega stolpa. Ko, kakor pravi pesem, »še dober dan zveni kot dobro jutro«. In ko so Sive ceste, ta klasika daleč v ozadju, zvenele, kakor še vedno morajo. In znajo.

Prva je gor stopila – Raiven. Ne beležimo ravno, ampak Festival Lent ima pa zdaj že kar konkreten spisek še svežih eurosongovcev. Še maja v Mälmoju, zdaj pa tukaj. In kako tukaj. Kot morska deklica, zelena obleka poletnih alg v morju spokojnosti in miline. Ta-dam-tam je šla uvodna viža. Kako drugače naj se prične Večer slovenske popevke: nad mestom se dani kot pa s štiklom vseh štiklov. Za ta čas pa sploh. Na, uradno, drugi dan poletja. Ena in edina Poletna noč.

»Ki si, šankist!« pride kasneje do tebe, ko si skrit med drevesi, »facasti« natakar, pa niti ne starejše generacije, bolj srednje, ki je oddelal že toliko festivalov, da loči violo od violine. »Čuj, ta Raiven, pa ta pa ma štimo, pa kak to poje!« O, ja. Stopiti na oder z vsem, kar Eurosong, mediji, saj veste, z vsem, kar to prinaša. Pred publiko, ki najbrž Eurosong gleda, ampak radi pokažejo v ekran s prstom, ah, kje so časi orkestrov. No, tu so. Na Glavnem odru. Pred tako publiko je stopila Raiven, nekolikanj od nje je stal Rudolf Strnad, ki je vodil Big band orkester Slovenske vojske. »Poletna noooooč, bila je najin dom / vse stene iz dreves za strop nebo.« Mhm, bo kar držalo. Raiven je tako odpela, da je bil aplavz koncert zase. Bam. Zabriše te. Od Veronike do tega. In, da ena ni nobena, da to ni zgolj, kot bi rekli basketaši, češ, ah, ena se ji je pač, pardon izrazu, usrala. A-a. Ne Raiven. Takoj je dodala še Orion. Ta je tokrat sijal bolj, em, kaj bi rekli, karibsko, morsko, poletno.

Nuška Drašček je odpela Elda Vilder Potpuri, Gregor Ravnik je »dobil« Sinoči, Veronika Strnad naslovno Nad mestom se dani in Ljubim, Drašček se je vrnila s Samo nasmeh je bolj grenak in Jaka Janežič je s solom na saksofonu valovito »prehodil« Rožnik. Zakaj tako naštevam(o)?

Ker potem, po tej mikrofonski štafeti, je še vodja večera priznal: »Za take večere se živi!« Na oder je stopil … Ne, ne stopil. Na odru on živi. Alfi. Alfi Nipič. 80 let bo imel septembra. In, glede na formo, še vsaj kakih 20, 30 več, kdo bi bil vedel … Nasmešek, kakršen ti da vedno znova vedeti, da je vse, kakor mora biti. Ikoničen obraz, obvezen markantno temperamenten suknjič, ki za las uide opazki vpadljiv, in štima. O, ta štima. »Vedno rad vračam se domov …« je začel v Poljane, dom prelepih dni.

On je tu doma, mi vsi smo tu doma. Linija tako brezhibna, da težko verjameš. In ko je končal prvo, je pred drugo povedal, kar se povedati mora. In kar, v tem mestu, pač poboža. »Naš velikan, ki ga mogoče včasih ali pa nasploh premalo koristimo – naše lepo Pohorje. Kjerkoli sem bil po svetu, so me vprašali, pa dobro, od kod si ti doma, pa sem napisal pesem in vse povedal že v naslovu. Sem tam doma, kjer se Pohorje vidi!« Že s tem je pravzaprav »zmagal«. Je.

Pa še ni bilo zadosti, bil je, videlo se je, na poti do hat-tricka. Za tretjega so še mladenke priletele in šle snemat. Kdo pa ne bi? »Pred 50. leti sem prepeval na enem mariborskem festivalu, ki ga žal več ni. Pesem, ki me je močno zaznamovala. Kamorkoli sem prišel, so vedeli, lej, toti je prišo! In to je tista, ki jo je napisal mariborski hitmejker – Berti Rodošek. To je bila moja prva zmaga na popevki Vesele jeseni, prva od šestih. Mogoče pa pride še kdaj Vesela jesen nazaj. Skratka, to je bila tista popevka, ki me je popeljala v širno Slovenijo. Naslov pa je čist kratek. Štajerc.«

Večer, ki je imel še enega gosta – Tomaža Domicelja. In njegovo Slovenskega naroda sin. Pred bisom, ki je seveda moral imeti še Dan ljubezni. Morda je bilo za koga tudi nekoliko pozno, ampak za take legende pa vsekakor nikdar ni prepozno, da še enkrat več pokažejo, da je včasih bilo težko postati legenda. Z razlogom pa ostanejo.

Na Festivalu Lent so skozi leta bili tudi kar fejst znani kužkoti. Bili, bili. Ampak le redko pa na odru. Spet. Ibrica Jusić – mimogrede, rojen je tri mesece za Alfijem Nipičem – je na Minoriti – Oder Nove KBM prišel že v petek, ko je vpijal mlajši, a večni sevdah Amire Medunjanin. Pred tremi leti je v gornji etaži Sodnega stolpa, ko smo komaj dihali, pripravil koncert za sladokusce, čeprav je bil načetega zdravja: »Odpovedal sem koncert v dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu, ki bi ga moral imeti čez štiri dni. Koncerta v Mariboru pa preprosto ne morem odpovedati, Maribor imam preveč rad. Zato … Če bom malo kašljal …«

Dubrovniški trubadur je že s tem dobil kakopak še eno vabilo. In njegov košati kuža. Jusić bo šel med najstarejše nastopajoče na Festivalu Lent. Tako se gojita spoštovanje in tradicija. Jusić je privabil res poznavalsko publiko, zvesto in tudi potrpežljivo, ki je cenila, da je menjava šeststrunke za dvanajststrunko pač nekoliko trajala. Je bilo vredno. Tako kitare z dvanajstimi strunami praktično ne igra več. Pri nas je tako igral, zdaj že dolgo tega, Tomaž Pengov. Nekaj lutnjastega, rudimentalnega, jedrnega, bitnega je v tem, kako je Jusić nastopil. In ne toliko pel, kolikor je praktično v verzih iztisnil svoje življenje, svojo pot. Jusić je trubadur tiste sorte, ko veš, da so še ljudje, ki poznajo besedo bisaga.

Kako je že rekel pred tremi leti? Naj Leonardu Cohenu nikakor ne rečemo, da je bil pevec? No, to. Jusić je imel, po formi, koncert. Po izkušnji pa nek stik s časi, ki se najdejo le še v zaprašenih knjigah. Kdo lahko reče, da je iz družine s sedmimi otroki? In kako so odhajali. Oče, babo, mama, kot je rekel pred skladbo Stari Sebastian. Muzikalno odhajali. Jusić se je z bratom Đelom v skupini Dubrovački trubaduri naučil igrati kitaro tako, kakor več najbrž ni možno. Jusić je tako igral, da si je ob še eni menjavi kitare prste »popravljal«. Jih vlekel, raztegoval, tresel. To so roke, ki kitaro res zgrabijo za vrat. Za šansone enako kot za sevdah. »Još od djetinjstva znadem sto se ne smije / pa ipak / pseto svog zivota ganjam,« je eden od verzov iz Još uvijek ne znam neke važne stvari. Pri njegovih letih to deluje kot nauk, kakršnega lahko dajejo le res najstarejši. Kdor je bil, bo pomnil ta koncert. Zelo.

Uroš Perić. Ne vem, če ta človek zna biti slabe volje? Na odru zagotovo ne, pa tudi sicer. Če bi delno ponazoril, kaj smo doživeli na Jurčkov – Večerovem odru, bi to bil najbrž komad When You’re Smiling. Ko se smejiš, se cel svet smeji s tabo. »Pa tega se mor’mo držat!« je vmes še nekam med pritiskanjem na tipke vrinil Perić. Večer za pokanje štosov. Posvečen Vinku Mandlu in tisti, ki so ga poznali, bi rekli, da bi želel točno nekaj takega.

Večer, za katerega se je zdelo, da se ne bo končal. Tam, v tistem čošku Lenta, kjer je nekdaj zraven plaval oder, tam je bilo tako migetavo, močno, sobotno. Tam je bilo vrelišče, party svoje sorte. In vse to je vodil Perić, človek, ki, kakor je rekel, praktično »ne jem sadja, mogoče eno jabko letno, kakšno jagodo na sladici, samo eno pa obožujem in jem ogromno in to je …« In je, vrag, krenil v Mellow Man. Z The Bluenote Quartet in spremljevalkami The Pearlettes je bil (Jurčkov – )Večerov oder, kar je res že znal biti.

Tako mimohoden, odprt, vabljiv. Dobro, vmes je šel celo kak avto skozi med ljudi, take pripetljaje redko vidiš, samo pri nas, na Festivalu Lent, se temu smejiš, pač, Lent. »Hvala, da ste prišli,« je tik pred polnočjo prijavil Perić po hitih tipa Unchain My Heart, »meni je ta ura že malo pozna, ampak danes pa naj bo. Hvala organizatorjem, da ste me kraljevsko gostili, en aplavz pa res za vse.« In vse povedal z What I’d Say, ko vidiš, zakaj ne gre za prirejanje komadov Raya Charlesa, temveč za res, res, res izjemen približek. Ker če kdo, pa ja mi to vemo, ne?

Če kdo slučajno, bolj med mlajšimi, tega ne ve?

Ray Charles je leta 1996 nastopil na Festivalu Lent v dvorani Tabor. Mhm. Je. Pa še kaka legenda. In tako je še vedno. In bo.

Izjava dneva

»Jaz sadja praktično ne jem, mogoče eno jabko na dan. Pa jagodo v sladici.« – Uroš Perić na Jurčkov – Večerovem odru.

Številka dneva

79 – Septembra bo Alfi Nipič slavil 80. rojstni dan. Glede na formo? Bo to res konkretna čaga.

Nedeljska »festineja«

• Festivalska nedelja ima vselej tudi svojevrsten utrip, zato utegne zelo navdušiti 25. otroški Folkart – Slovenija v Mestnem parku (17.00), našel pa se bo na Otroškem programu tudi Črtek v mestu (18.30), na Oder Triglav pa vabi Poletni jazz koncert Konservatorija za glasbo in balet Maribor (19.30).
• Na StandUpLentu sledi obrat. Dobro, ne tako kot v popularni seriji Baby Reindeer, ampak vendarle. To ne bo hec. Res ne. Aleksander Zadel bo imel razmislek in nagovor o agresivnosti, o kateri še »nikoli niste razmišljali na tak način«. Naslov: Prijaznost pod krinko agresivnosti / Agresivnost pod krinko prijaznosti. Štart ob 21.00.
• Ampak brez skrbi. Ni dneva brez – smeha. O, ne. Pri nas pa sploh ne. Večerja bedakov štarta na Minoriti – Oder Nove KBM že ob 21.00, ker traja uro in tričetrt in nima odmora. Če pa je večerjaaaa! Haha!
• Četrtič pridejo. Nastop v ciklu Lent po Lentu pred dvema letoma se je tako obnesel, da ni čudno, da je nazaj. In da je takšen naval. Kako ne bi bil, na Glavni oder se vrača – Perpetuum Jazzile. Štart 21.30

Piše. Jaša Lorenčič