Nedelja, ko je kapljalo, res je, ne, res, kapljalo od Perpetuum Jazzile. Nedelja, ko smo izvedeli, da so CCR napisali Green River o Soči. Nedelja, ko se Marko Črnčec in »inventar« Igor Bezget z Majo Keuc vred zahvalijo za tak obisk na Odru pri Stari trti. To je Festival Lent nedelja.

Večerja bedakov je, smo izvedeli, zelo, zelo draga. Uh, to pa te košta. Na Minoriti – Oder Nove KBM je padel gromek, zabaven aplavz. Na Glavnem odru niti časa skoraj ni bilo, da bi se nekam bil vrinil aplavz med kanonado Perpetuum Jazzile. Skoraj največja gneča, taka, najboljše sorte, pa je bila na Art kampu. Pa velik obisk je doživel tudi Salon glasbenih umetnikov z Godalnim orkestrom poletne glasbene šole v dvorani Union.

Je kdo rekel – nedelja? Doli, ob reki, zagotovo ne.

Tistih, kaj, osem minut? Bomo spregledali. Lahko. Muzičarji pač. In to? To so res bili muzičarji. Pa saj vemo, kakšen je Marko Črnčec. Multipraktik. Osemnajst-roki majster. Igral je skoraj hkrati najprej klaviature, njegov primarni inštrument, pa še bas kitaro. Ni čudno, da temu, kar smo videli na Odru pri Stari trti, pravi G.R.O.O.V.E. Series AllStars. Pa še preden je gor stopila Amaya, nam bolj znana kot Maja Keuc. Če pa je zraven bil Igor Bezget. Dobri stari Bezo. Če vtipkate v naš arhiv Igor Bezget, ne le, da fašete 56 zadetkov. Kar na dve strani ga vrže. Malo je takih, ki lahko rečejo, da so špilali na odrih, za katere še mi kdaj pozabimo, kje in kakšni so bili. Bezo je seveda že prvi dan nastopil na Odru Triglav z Maribum Afriqui. Ni čudno, da ga je Črnčec označil za lentovski inventar. No, zdaj je, tako kot celotna zasedba, pržil bolj na funk, soul, jazz viže. Oder se je malo sem-pa-tja zazibal, ker je to pač takšen funk.

»Hvala, Maribor, za tako lep obisk v nedeljo zvečer!« je šla zahvala že zgodaj okrog, ko sta bila predstavljena še Rob Bargad (klaviature, Hammond orgle, vokal) in Matheus Jardim (bobni). Ko je prišla gor Maja Keuc, no, Amaya, je Oder pri Stari trti dobil domač zagon, kakršnega ne le potrebuje, ampak po svoje tudi neguje. Tukaj baretka Amayi še toliko bolj šegavo pristoji. Aja, pa tisti punčki, ki sta začeli plesati pred odrom? Ne samo luštno. Nujno!

Pričakovali bi, da … Mah, kaj vas bomo farbali. Nič nismo pričakovali od večera na StandUpLentu, ki ni bil, no, stand up. Po formi že, dr. Aleksaner Zadel je fizično stal. Ampak to je bil bolj javni govor oziroma mešanica, ki meji že na predavanje. Saj smo vajeni, že od leta 2013 ima Zadel svoj šus in tokratni je pred zbranim občinstvom ciljal v prijaznost pod krinko agresivnosti / agresivnost pot krinko prijaznosti.

»Imate otroka. Pride iz šole. In, kako je bilo v šoli? Kaj odgovori vsak otrok? V redu. Pa vprašamo, če ste kaj pisali? Ne. Ste dobili kaj nazaj? Ne. Ne? Pa ja, smo dobili nazaj teste in kaj se je zgodilo, enako sem imel rešeno kot moja sošolka in sem 15 minut prepričeval učiteljico, ki mi je dala dvojko namesto štirke, pa mi je uspelo, da mi je dala štirko. Vztrajnost je nekaj čudovitega, ni?« To je bila ena od uvodnih premis, kjer je Zadel zadel žebljico na glavico, se spustil tudi v medijsko reprezentacijo agresivnosti in zbrane dobro držal, da so odgovarjali tudi na njegova pogosta vprašanja.

»Danes pa malo manj fušajo, hehe!« Raje ne bom napisal, kdo je to rekel. Haha. Se je pa mastno režal, res se je. Je tak interni štos. Če pa smo potem, še enkrat več, dobili kronski dokaz, da Perpetuum Jazzile, še če bi hoteli, ne morejo fušat. Pa kjeeee. Saj je trik znan, na oder povabijo naključne obiskovalce, vsak od njih ima »pod kontrolo« eno sekcijo popularnega zbora, ki ji z roko »dirigira«, kdaj naj poje in kdaj ne. In to med – Na Golici. Vklop-izklop, vklop-izklop. Kot da bi imel ljudi na šalter. Elektrificirani so Perpetuum Jazzile, bemomast, da so!

To je takšen stroj, ampak hkrati tako človeški, da bi še sloviti Alan Turing sam pogrnil na lastnem testu pri preizpraševanju umetne inteligence. Pa saj ne, da gre za, kot se ji reče, AI, sploh ne, čeprav so Perpetuum Jazzile tako v nulo naštudirani, da … za hip res pomisliš, pa … kaj pa, če sploh ni v živo? Pa je, še kako je, ni čudno, da so za 40-letnico delovanja v Cankarjevem domu razprodali kar štiri koncerte. In vsa sedišča spet na Glavnem odru Festivala Lent. 

Od vesoljskega uvoda z Also Sprach Zarathustra, ki se je zlila v Space Oddity večnega Davida Bowieja pa že presežne »solo kitare« z vokalom Boštjana Usenika, v nezaustavljivi Don’t Stop Me Now (Queen). Med presežke zagotovo spada koreografsko sijajna »lutkarska« spremljava k pesmi Smells Like Teen Spirit, ki je dobila tak uvod: »Naslovna skladba našega najnovejšega albuma, mogoče je ne bom izdal, ker jo boste zelo verjetno prepoznali. Predstavlja ga pa najpomembnejši band stila, ki se mu reče grunge. In verjetno se še spomnite skupine – Nirvana.«

Seveda pa delajo vedno tudi domače viže skozi vesoljsko mešanico Ko boš prišla na Bled, Prisluhni školjki, Poletna noč, Maček Muri … Karkoli so pripravili, publika je na živahni večer, na katerem je bila »meja samo štajersko nebo« in kjer se je pozabilo, da je nedelja, vse to požirala. In se je kak par ob strani tudi zasukal. »Piši, to piši, da ne boš pozabil, kak sta se vrtela tam ob ograji!« te spomni še naša Stanka, seveda te. Perpetuum Jazzile so po svoje klasika, ki si je postavila tako visoke standarde, da je potem spet najbolj navdušujoča ravno njihova kolektivnost. Skupaj. Tu. Zdaj. Z vehementnimi žanrski preskoki: od venčka Abbe prek klasikov tipa Mozart in Beethoven pa do izjemno dobro sprejetih Dajte, dajte in Jovano, Jovanke.

Ter potem tako prepričljiva imitacija dežja, da dejansko pogledaš, če res dežuje. Ne, res. Ne zafrkavam. Če si zijal kam drugam … Delal zapiske v telefon. Si res mislil. Da kaplja. In je, ja. Sledil je naliv kvalitete v Africa (Toto), ki je zasedbo izstrelil, da zdaj počne, res, karkoli hoče. Koncert za uvod v nov teden, špil, ki po Celebration, We Will Rock You, Radio Ga-Ga ohrani nasmeške in dobro voljo. Nedeljska izvedba, vredna festivalskega tedna.

Za Bob Rock, žilavo reinkarnacijo klasičnega rocka, smo bili glih prepozni. Ne pa za CCR Remember. Jurčkov – Večerov oder je bil na nek način skoraj pot spomina in tovarištva. Pa saj že Šegec je imel tak nagovor. »Ko smo snemali komade na kasete, smo upali, da tip na Radiu Luxembourg ne bo prveč lapal. Zato jaz tudi ne bom, tu so, nabrani skupaj. CCR Remember!« Nekaj med cover in tribute bandom. Bolj slednje. Možje v postavi Slavc Kovačič (bas, vokal), Franc Majer Majč (vokal, kitara), Milan Trojner (kitara) in Boris Fric (bobni).

Krenili so takoj v Born on the Bayou, zvesto sledili izročilu vselej zimzelene Creedence Clearwater Revival. Največji biseri? Skoraj ziher med komadi. »Veste, John Fogerty, ko je bil enkrat pri nas v Sloveniji, je bil na Soči in je napisal točno ta komad o naši krasni reki. Green River!« No, potem si lahko predstavljate, da to ni bila klasična nedelja po enajsti zvečer. Ne, to je Lent nedelja. Ni ure. Če bi kdo rekel, da so ti možje stari prdci, bi najbrž kolektivno enega izprašili. Kakšna dobra volja! »Če ne bi bilo Majča, ne bi bilo našega banda. Itak pa ima on od vseh bandov, ki preigravajo Creedence, daleč najbližji vokal Johnu Fogertyju!«

Zlasti pa so v vernem pristopu tudi spomnili, koliko hitov je CCR naštepal v tako kratkem času. V štirih letih. Bad Moon Rising in Who’ll Stop the Rain zgolj na začetku, kje so še Proud Mary, Fortune Man, Have You Ever Seen the Rain. Ampak samo na Lentu pa lahko med temi komadi slišiš: »Pardon, mater, malo me neke mušice napadajo!«

Izjava dneva

»Pardon, mater, malo me neke mušice napadajo!« – CCR Remember na Jurčkov – Večerovem odru

Številka dneva

56 – Čeprav smo opazili, da v arhivu kaj manjka: Igor Bezget je že krepko čez petdesetkrat nastopil na Festivalu Lent. 

Ponedeljkovski ritem!

• Če sodimo po nedeljskem obisku Salona glasbenih umetnikov in nastopu Godalnega orkestra Poletne glasbene šole? Potem bo tudi danes dvorana Union z zvokom prvonagrajencev tekmovanja Temsig 2024 precej, precej polna! Mark Lev Krajnc na violini, Luka Srebre na kontrabasu.
• Promenada vabi! Ob 20.00 na Oder pri Stari trti pridrvi ultimativni poljski godalni kvintet Vołosi, medtem ko bo Jurčkov – Večerov oder znova pripadel Jazz Podiju in kuratorju Juretu Toriju. In eni, em, zasavski zasedbi, če ste morda slišali zanje? O, seveda ste. Pridejo Orleki!
• Niti ne sprašujte. Ja, Tadej Toš na Minoriti – Oder Nove KBM je razprodan. Štart ob 21.00
• Še naši pokrovitelji so rekli, o, to pa pridemo. Na Glavni oder ob 21.30, kjer bomo priča Pink Floyd History: The Dark Side Orchestra. Prizma pinkfloyd optimizma!
• Ja, res je lani pel tudi naš šef. Kje? Na Karaokah, ki bodo danes od 21. dalje v Vetrinjcu, saj si bo StandUpLent malenkost, no, za dva večera spočil.

Piše. Jaša Lorenčič