Na dvoje nimamo vpliva. Ne, ne na vreme. Ko je Festival Lent, odkar je takšen, zadnjih par let, ne dežuje. Pika. Stare finte, da vedno lije in da je bolj mrzlo kot včasih na Zlati lisici? Ah, dolgo ne več. Dežuje skoraj ne, čeprav vemo, zdaj se bo pač enkrat moralo izliti, če že izzivamo.

Ampak skratka. Vpliva nimamo ne na koledar in ne na potrese. Čeprav se zdi, da sta, pismo rosno, oba sodelovala na ponedeljku vseh ponedeljkov. Če je to bil zadnji šolski in predpraznični dan, in če je epicenter potresa bil le lučaj od naših odrov, je to bil hkrati večer, ko je špricalo od energije. Ko potresa, vsaj na Glavnem odru pa še kje, nismo čutili. Zakaj? Zaradi vas. Kooooliko ljudi. Razprodani dve prireditvi, nabito polni še dve. Bil je dan, ko je zaradi Kolentovanja oder nastal še tam, kjer ga ni več. Sredi promenade. Na Glavnem trgu pri fontani. Ja, kjerkoli. Pelo se je in igralo. Večer, narejen tudi za karaoke.

Večer, ko na Festivalu Lent nismo imeli časa za potres.  

V petek je bil sving, v soboto indie rock in v nedeljo jazz fusion. Tako se je, bolj elektrificirano, začel in unesel Oder pri Stari trti. In potem je prišel ponedeljek. In Vołosi. Poljski godalni kvintet. Samo malo, godalni kvintet? Na takem odru? Odprtem, močnem, prodornem? Ja, godalni kvintet. Gospodje, bodimo iskreni, že kar v letih. Tako, na daleč in na videz. Od blizu pa? Nak, a-a. To ne greš na blizu. Ne upaš. Ker te ali odnese ali skuri. Z gorovja na jugu Poljske so prinesli neko verzijo resda klasične in izobražene glasbe, ki pa deluje vse prej kot klasika. Niti kot klasika, ki noče biti le klasika. Ne. Češ, kot nekaj, kar bi privabilo, da ne bi »zamorilo«. Ne, tudi to ne. Kaj je potem to bilo? Ne veš.

Gospodje so se skoraj zaleteli, trčili, pomendrali tam gori na odru. Kako drug drugega ne štoknejo v oči, nimam pojma. Peklensko, vražje, pa vseeno z občutkom. Ko godalni kvintet deluje kot metalski band. In obiskovalci? Na promenadi se kar ustaviš, ne moreš, da se ne bi, če pa so na odru tako žagali, kakor da jutri ne obstaja. Tako bi verjetno igrale violine na Titaniku, če bi se ta potopil v Dravi. Ali pa v Visli. Ali v Odri. Če že slučajno ni prej, potem je zdaj Oder pri Stari trti tisti, ki je najbolj lentovski. Odprt za vse. Pa ne samo na odru, še bolj pod njim. Eklektični lentarji se tam najdejo, o, ja.

Dvanajst rdečih cvetov. Dvanajst rdeče odetih pevk. In Ranđo. No, RunJoe. Sergej Ranđelović. Bobnar. On v črno, one v rdeče. Katice. Znane še iz časov, ko jih je na svojem prvencu Od srca do srca prodrl Magnifico. Zato ni čudno, da je Zeleni Jure tako, em, šarlatansko nenadkriljiv. Katice so zgledale, žarele in zlasti pele kot poletje samo.

Sodni stolp zna v svoji pritlični inačici delovati bolj komorno, intimno, prej temno kot svetlo. Ne nujno, ampak ja. Ne pa tokrat. Ko je bilo, spet, razprodano. Ženska pevska skupina je dobila tak ritmični zagon, da se je kolektivno ploskalo že v drugem komadu. Ja, v drugem. Redko, redko videno, ko gre za osediščene koncerte. Čeprav … Namen je bil že v štartu drugačen: »Zdajle vas bomo malo spravile na noge, zato se nam je pridružil Sergej Ranđelović – RunJoe. On bo danes prižgal in dal bazo tem plamenom, ki se bodo prižigali.«

Naj so bile pesmi, napovedanih je bilo 19, še tako različnega izvora, besedila pa ljudska, tole je gorelo. Predpraznično gori, doli, naokoli po domovini. Bela krajina (Jure, Dumbrava, Zelena, Rasti Kata), Prekmurje (Gnes, Ftica), Primorska (Limbarska, Marija), Štajerska (Starček) in Istra (Oganj, Konštantin).

Šilt kapa. Modra. In gor, na sredini, državni grb. Slovenski. Bela srajca in modra kravata. In zastavonoške rdeče hlače. Tak je prišel gor. Pražnje, bi se bilo nekdaj reklo. Tadej Toš. Če smo ujeli prav, je potreboval skoraj pol ure, mogoče še malo čez, da je prišel do svoje predstave ABRAhmm. Ne zato, ker bi zamujal. Eh, kje. Toš bi v bistvu »moral« biti oblečen v dres fuzbal reprezentance. Bilo je, kot da je vletel direktno s četrtkove tekme v Mühchnu. Tiste ja. Grdo, narobe krute. Gol v zadnji sekundi. Ampak Toš je vse to obrnil na taki hec, da bi kaj takega »morali« videti slovenski fuzbalerji pred nocojšnjo odločilno tekmo na Euru 2024.

Kako pa je krenil. Sina je peljal v München, čeprav je še sam spraševal na Facebooku, kje se dobijo oni, ki nimajo karte, pa grejo gor. Pa je karto dobil. Ampak sama tekma, stadion, Euro … Ne, to ni tisto, kar je Toša pognalo v tak rafal, da … Kdaj, kako sploh ta človek diha? Diha tako, da diha tiste duše, ki iz leta v leto razgrabijo vstopnice za njegov nastop na Festivalu Lent na Minoritih – Odru Nove KBM. »Prvo, kaj Slovenec računa, ko gleda, kdaj je praznik, je to, kol’ko dni bo lahko doma!« je bil uvod, nakar pa je kot nekdo, ki prizna, da nima blaznega pojma o fuzbalu, podoživel svojo nogometno izkušnjo.

»Moj sin je star 10 let, ki je nor na nogomet, boljše na to, kot pa kaj drugega, ne? Peljeva se v München, na poti me kliče prijatelj, čuj, dva nista mogla, bi imel? Ja, boginja Fortuna nama je naklonjena! In tak’ se midva pripeljeva v slovensko vasico v olimpijski park, tam 40 slovenskih zastav, tu lahko parkiram, edino mizo bom dal not, ker če mi jo bo kdo spizdo, mi jo bo en totih, stoprocentno […] samo to še povem, pol pa bo uradni del programa, to je praznični program o zastavi in o pesmi. Rom-pom-pom še ne gremo domov!«

Povedal je, kako sta ob devetih iskala smoothie na glavnem trgu, tam pa vsi seveda že goltajo pivo. O tem, kako imajo Nemci 60 let stare podzemne vlake, ker se bodo vozili s kvaliteto, dokler ne razpade. Pa kako Slovenci v gužvi, kjer tisoč ljudi čaka na en vlak, vprašajo: »Čuj, to je naš vlak?« O, ja. Kdor je bil, bo zdaj res vedel, kakšno dilemo prinaša preferenčni glas, kako bi se z gajbico na parkingu zmenila dva hašišara, pa da ko je Toš gor rasel, so abrahama praznovali »stari ludi«. Toš bo abrahama sicer »fasal« 27. avgusta letos.

Petintridesetkrat. Vsaj. Vsaj petintridesetkrat je Vlado Poredoš, obraz pozitive in vragolije, rekel, da Orleki praznujejo 35-letnico. Nekateri smo se, čeprav smo takrat bili še mali pinzli, spomnili, kako so s pihalnim orkestrom Svea Zagorje 10. julija 1997 nastopili na Glavnem odru, ko je ta še plaval in ko je bil album Adijo, knapi še svež kot klobasa v knapovski malici. Zato sta komada Punca s šohta in naslovni Adijo, knapi tako presneto vžgala, segla, skoraj na novo ranila. Ravno do črte, ravno do tja, ko veš, da so Orleki zasavska dediščina, vredna številnih, če ne kar vseh revirjev. Ampak na način, kot se je lahko zgodil samo tako. Da je Prekmurec, kjer ni hribov, prišel v kraj ob reko, obdan s hribi okoli in okoli.

In sta se našla Vlado Poredoš in Jure Tori, slednji je tudi kurator letošnjega Jazz Podija. Postave so se menjavale, ne pa tudi zvok, občutek in sam pristop. Ne vem, če je kaj bolj pozitivnega sploh možno. Ko spišejo pesem o Savi, pa Poredoš na koncu dostavi »Sava šumi«, v poklon skupini Dekameroni in Mihi Kralju, njenemu avtorju. »Zdaj pa … Najboljši slovenski rock komad, z veseljem ga igramo!« je bila napoved za skladbo Mali bogovi zasedbe Martin Krpan. Kot neke vrste uvod v jutrišnje Izštekane in poklon Vladu Kreslinu. Deveterica na odru je postala kolaž stanj, občutkov in doživetij. Pihalna sekcija je bila tista, ki je ob Torijevih vragolijah na harmoniki popeljala Orleke do žanra zase. Knap’n’roll.

»Eni so našli srečo, no, ta punca je ni!« je bil pa tudi resnejši moment koncerta, ko se je zgodila Punca s šohta, za katero se zdi, da vsakič znova, iz leta v leto, še bolj hlepi po naših gorah. Trije bisi so se zvrstili. Trije. Na Jurčkovem – Večerovem odru, kjer imamo pogosto po dve zasedbi na večer, ampak tokrat ni bilo za to absolutno nobene potrebe. Orleki so prismuknjeni, radoživi, sproščeni, srečni, veseli. Od polke do rock’n’rolla. In če se je že včeraj travnik zelo konkretno polnil tja gor, kaj bo potem šele nocoj, ko bo Piše se leto s Stari pes in Alo!Stari?

Ura je bila 22:31:47. In stresla so se tla. Epicenter 3 kilometre zahodno od Maribora, globina 4 kilometre, magnituda 2,2. Hvala bogu, vsi živi in zdravi, čeprav je bojda ponekod kar konkretno streslo in bobnelo.

Kako smo to občutili mi? »Kaj? Ne, eh, nič se ni pajtlalo, mogoče bas tak ruži!« Pa ne samo bas. Vse je ružilo, bobnelo, se treslo. Ker smo bili priča Pink Floyd History: The Dark Side Orchestra. Tridesetčlanski italijanski orkester, ki se je lani poklonil 50. obletnici albuma The Dark Side of the Moon, prizmični klasiki zasedbe, ki je iz rocka naredila vesolje. Album so preigali, prearanžirali, premontirali v celoti, toda zvesto in blizu izvirniku, kar smo videli, ko smo prišli na zadnje naštevanje v sklepni Eclipse (če ste gledali Sopranove, to je tisti komad, ko se Toni Soprano v novi kino sobi z novo opremo cel slinast zbudi). Predaha ni bilo, seveda so zavili še k ostalim klasikam. Črno odeti, totalno zavzeti. Živo in mladostno. Kot poklon. Z Another Brick in the Wall, Hey You in Comfortably Numb vred. »Si vido, si bil pozoren?« me je nekdo dregnil proti koncu. »Niti enega telefona med občinstvom v zraku tam proti koncu. Niti enega. E, to ti je publika!« Publika, ki je ob Run like Hell, zadnjem komadu, domala kričala. Na prepolnih sedežih in še tisti ob ograji ter oni zunaj odra. Debeli dve uri, skoraj blizu polnoči je to šlo.

Na večer, kjer se vas je trlo. Na predpraznik, ko smo dobili toliko viž. Na noč, ko potres ni bil niti blizu, da bi se vrinil na tako obiskan program. Pa je bil ponedeljek. Po uvodnem petku z naskokom drugi najbolj energičen lentovski dan.

Izjava dneva

»Kaj je to uporaba konoplje v rekreativne namene? Ne vem, jaz trenirko mam!« – Tadej Toš  

Številka dneva

2.2 – Prvič smo doživeli potres v času Festivala Lent. Magnituda 2.2. 

Torkovi praznični hiti

• Uh, da bi bili videli, kako so včeraj jurišali mladi folkloristi! Zato je danes že nova priložnost: 25. otroški folkart s skupinama iz Bolgarije in Hrvaške. Mestni park ob 17.00
• Janez Jalen ni mogel preprosto vedeti vsega. Nihče ne more. Zato pa Otroški Lent in Bobrova skrivnost. Vetrinjski dvor ob 18.30
• Mate Bro in Karin Zemljič sta mentorja ekipi KUD Dolina miru. Rezultat? Večer slovenske glasbe v parku na Odru Triglav
• Koooooončno! Spet tam, kjer mora biti. Na promenadi. Ja, zdaj se bo pa Festival Lent začel-začel. Mhm! Velika povorka za 36. Folkart in skupine iz Črne gore, Indije, Južne Koreje, Nove Zelandije, Paname, Portugalske in Slovenije. Ob 19.45 od Sodnega stolpa do Vodnega stolpa pa na Glavni oder. Otvoritev Folkarta na Glavnem odru pa ob 21.00!
• Alo!Stari. In pred njimi Stari pes. Jurčkov – Večerov oder. Piše se leto 2024. Ni kaj več za rečt.
• Štart JazzLent! Ja, vse se bo danes »gor vkloplo«. Alfredo Rodriguez Trio. To pa bo. 22.00 na JazzLentu!

Piše. Jaša Lorenčič