Sreda, ki je imela nekaj četrtka v sebi. Sreda, dolga sreda, posvečena Vladu Kreslinu. Sreda, ko nas je naliv prilepil na After!

Zgodbo sem slišal vsaj od treh. V roku, kaj, mogoče 20-ih minut. In še zjutraj. Še naša lektorica. Kdor je bil, bo to pomnil. Ali pa zapisal. Še naša lektorica ni mogla, da ne bi. Ker taki trenutki so … Usojeni? Ampak tega na Festivalu Lent ne prinašajo zvezdni utrinki. Gleda se v nebo, to že. Miže. Da ne čofne kakšna kaplja v oke.

»Na oder je prišla Zvezdana Novaković ZveN, ki je z Vladom Kreslinom napovedala, da bo pela pesem, ki prikliče dež. No, Vlado je potem še razlagal zgodbo, kako so na enem nastopu peli to pesem, nakar je, po dolgem sušnem obdobju, začelo deževati.« No, zdaj ima Vladek še boljšo zgodbo. Pa Zvezdana, Lana, Tadeja in vseh, kaj, giljavžnt glav, ki so se zgrnile na Glavni oder na Val 202 na Lentu: Izštekanih 10 – Poklon Vladu Kreslinu.

Ko je začela peti Odi dežek, ni začelo samo deževati. Najprej res nekaj kapelj. Za ostale, ki smo tedaj bili na Minoritih – Odru Nove KBM in vpijali četverec Ilhan Ersahin’s Istanbul Sessions, je bila sicer streha. Pa še ta ni dolgo zdržala. Očitno se je vreme aboniralo na sredino festivala. Lilo je tako, da bi še Noe lahko imel nastop s svojo barko. Potop. Biblijske sorte.

Vsake toliko kdo vpraša, če kdo dejansko na Glavnem trgu res prebiva v stavbi, kjer je bila nekdaj Velika kavarna in kasneje kazino. Za par dni na leto lahko odgovor kar sami – vidijo. Ker firbci prilezejo na okenske police, eni še nevarno kar sedejo nanje. In zijajo, vpijajo, folklorajo. Tako je, ko pride Folkart v mesto, že šestiintridesetič po vrsti. Ko si še eden od naših mladih snemalcev na kamero zapiči zastavico Paname. Ti so prišli na vrsto zadnji, v sredo, ko se je popoldan prevešal v večer.

Črnogorci so krenili v krog in mol, vi na velike kamnite kocke, stopnice, kamorkoli, samo da bi stegajočih vratov videli, kar se videti »mora«. Indija je znova, kot že na promenadi, popolnoma navdušila. Brhka telesa in mirne, stabilne – glave. Ja, glave. Da gor stojijo ikone, medtem ko trojica na frulo, vokal in boben zraven daje podlago, ki seveda zdrsi v hare krišna, krišna hare. In potem še Panama. Zastavice, rute, vijuganje. Pari se zavrtijo, mladost šprica, pot postane eliksir, napoj. Na Glavnem trgu, ki za, kaj, dobre pol ure, po dvakrat na dan, postane oder. Pride, nastane, gre. Fatamorgana? Ne, ne. To je 36. Folkart, ki letos gosti skupine iz kar štirih kontinentov.

Zgodilo se je. Uspelo je. Zlentalo je. »Ste dobro? Ste se sprostili? Da, da, da. Dajte, pridite bližje!« To je rekel Luka Šipetić, vodja hrvaške premešane zasedbe, za katero bi potrebovali odstavek, da bi vsaj poskušali zadeti žanr. Rock, psihedelika, funk, disko … Ah, ne bomo niti poskusili. No, Šipetić je pozval občinstvo, da stopi malenkost bližje. Ni prvi, ne bo zadnji. Vsi ponavljajo in vsem uspe. 

Ampak skupina Nemanja bo tista, ki si bo lastila krstni, prvinski, debitantski podvig. »Ja, ja, dajte ja, še mizo prinesite s seboj!« In kaj mislite? Seveda so jo. Stoječo mizo in še sebe. »Evo, ta štikl je za prvo mizo!« Nemanja je naslednja ekipa, ki je pokazala, da Oder pri Stari trti preprosto dela. Je. Vemo, je malenkost tišji oder, vemo tudi, da se začne ob 20. uri, toda prav takšna kombinacija ima v sebi vse potenciale lentovskega večera. In s tako skupino? Luka, Ana, dve Lauri in Danilo? »Ovaj dan traje dugo …« je šel verz v pesmi Altas Horas. O, ja. Ne samo dan, cel festival. Laura Tandarić je na tolkalih poosebljala to frdamano napolnjeno sredo. Trg resda še ni bil poln-poln, toda počasi gremo tudi v to smer.

Četverica je najprej pristopicala na oder. Matjaž Brežnik (kitara), Marjan Šeško (kontrabas), Aleš Praznik (harmonika) in Klemen Bračko (violina). Odeti v črno. Da je bil kontrast še večji, čeprav so že sami vražje, presneto vražje igrali. Ko se je pridružila Vita Mavrič, šanson in vse etno viže na dveh skuštranih nogah, v živahno vpadljivo rdeči kombinaciji, je Sodni stolp postal tisti oder, na katerem je zvok tako pretanjen, tako fin, tako razločen, da bereš črke skozi verz. In za tak koncert, ki ni trajal kaj več od ure, je to bil skoraj predpogoj. 

No, če odštejemo, da si je Vita Mavrič, ko je želela vse pozdraviti, stopila na mikrofonski kabel in je Feki že tekel. »Pa na tonski je bilo isto!« izveš še kasneje in se smejiš. »Valček je večno upanje, da lepota še vedno živi,« so bili verzi iz prve pesmi. »Sedaj pa se v mislih preselite malce nazaj, v čas, ko so bile še vaše babice in stare mame mlade. V Galicijo, morda, tam okoli Krakova ali pa v Litvo ob Baltsko morje. V čas, ko je še sedem milijonov Evropejcev govorilo jidiš, to čudovito in sočno slovansko nemščino. Preselite se v čas Brooklyna ali Antwerpna, kjer se žabi danes reče die žabe ali peči der pripečik. Čas rabinov, klecmerjev … Cela obzorja in eno samo veliko življenje!«

Zagon takšen, da je Mavrič tudi sedla in se popahljačala, pa čeprav najtoplejši večeri še pridejo. Sodni stolp je letos v zelo, zelo stabilni formi. In z občinstvom, ki se vrača in meša.

Ko priletiš na StandUpLent sredi nastopa, vedno malo paziš. Da ne zmotiš, kot se reče strokovno, punchlina ali pa da sam ne postaneš vic. Pri Admirju Baltiću, ki je bil eden od četverice (še Gašper Bergant, Matic Kokošar in Dejan Ikovic -Bushi) na Nasmeh z vasi (v mesto), to ni bil noben problem. 

Če bi se nas usula stotnija, njega ne bi nič zmotilo, da ne bi v nabitem Vetrinjskem dvoru razlagal o tem, kako je, ko greš kot mlada družina na morje. In na poti domov, cel crknjen, slišiš: »Saj letos je bilo pa malo lažje, ne?« Baltić, njega smo pač ujeli v tem norem tempu, je povedal tudi, kakšna je danes in pri nas »cena slave«. Ko te prepoznajo zlasti starejše gospe, ki gledajo Kaj dogaja. Sploh pa, če se polomiš in greš na fizioterapijo. »Kako se pa tam vsi hitro povežemo, noro! Kaj si pa ti delal?« In potem je povedal svojo zgodbo, no, nespretnost s – pingpong mizo! Za StandUpLent je vedno tako: moral si biti tam, da štekaš.

Vlado Kreslin je za svojo sedemdesetletnico (29. novembra lani) dobil toliko, kolikor živim le redko pritiče. Med drugim tudi čisto poseben poklon Vala 202 z Izštekanimi. S premešano gardo. Hauptman, Skova in Skovani, Jardier, Batista Cadillac, Kokosy, Chris Eckman in Jana Beltran, Dan D, Leopold I. in Drügi, Ethnotrip, Tomaž Hostnik, Marina Martensson in Zvezdana Novaković ZveN.

»Dober večer, dobri ljudje!« je začel Jure Longyka. Prvič na letošnjem festivalu je bil Glavni oder brez sedežev. Ja, brez. Toliko vas je bilo. Na tak pričakujoč večer. Željan glasbe. Na izštekan način. Obstajajo trije načini izštekanja, vse tri je izpolnil Vladek. Longyka se med komadi rad pogovarja, dolgo pogovarja, radijsko pogovarja. Težko je bilo zgrešiti, da se koncept iz zimskega, zaprtega Kina Šiška ni povsem najbolje prevedel na poletni, odprt, živahen, klepetav Glavni oder Festivala Lent. Ali z besedo nekoga iz ozadja, ko se je v malo manj kot prvi uvodni uri zvrstila le četverica komadov, morda peterica: »Špilaaaaaaaj!« Izštekani poklon je bil malenkost drugačen.

Začeli so Kokosy, ki jih bomo na Jurčkovem – Večerovem odru gostili jutri, z Ena pesem. Nagovor Longyke je poudaril, da so se Izštekani prvič preselili iz Ljubljane. Izjema. Vladeka vredna. Vladek je pač tak, da je Boris Kokalj, pevec zasedbe, še kot mulc na Škisovi tržnici prosil Vladeka za selfie. Zdaj pa poje njemu na čast. Kot Jardier, vse bolj redko prepevajoč, z dih jemajočo, klavirsko, melanholično, ampak za žile rezat kvalitetno priredbo Nekega jutra, ko se zdani. Skova in Skovani so se lotili klasike Tista črna kitara, Tomaž Hostnik popotniške Ceste, Ethnotrip pa čisto predrugačenega Joužeka.

Postava, ki je kar klicala po (prvem) vrhuncu. Leopold I. in Drügi so se zabili za eno celo stoletje v Tista zakartana ura, ki tako nezgrešljivo deluje v tako moderni preobleki. In po tem je prišel gor on. On. »Zaradi njega smo gnes tü!« Vladek je bil kar svetlikavo odet, več kot primeren za večer njemu na čast. Možu, ki je na odrih Festivala Lent stal (vsaj) petdesetkrat. Pa je letošnja, ne pozabimo, dvaintrideseta izvedba. Aplavz, tako gromek in ponosen – sploh, ko so skupaj krenili v Moja draga.

Tu je Longyka imel prav, da je skoraj nacionalna last, da je človek rojen ne le na nekdanji dan republike, temveč na dan publike. Nastopajoči so pojasnjevali, zakaj so izbrali posamezne komade, pri čemer je skoraj zasuk v The Black Guitar, ki, pismo, ne samo, da deluje v angleščini, ampak izpade, da bi lahko Vladek nekemu ameru, nekje med Mississippijem in Skalnim gorovjem, maznil ta komad. Čeprav vsi vemo, da so oča, seveda, kupili črno kitaro tu. Ja, tu. Pri nas. V Mariboru. Na Partizanski.

Mariborska verzija Izštekanih je bila kar presneto najprej žejna, potem pa še mokra, delovala pa je kot neke vrste tekma med potrpežljivostjo občinstva in odrom, ki je toliko obetal in še več izpel. Dež? Pa kaj. Se je šlo pod streho, kjer je, če je. Ali pa še to ne. Pač. Naj. Za Vladeka? Vredno pa še čez. Tja do končnega štikla Tisoč let. Če kdo, bo stal on tu. Tako ali drugače. Če ne drugega, ne glede na to, ali si Dan D ali Batista Cadillac, ki so ga »gostili« spet v svoji Neviden, mimo Vladeka ne gre. In če je že včeraj bilo gužvasto, kaj bo potem šele danes. Plavi Orkestar? Razprodano. Že od petka.

Pa še dva odra smo ujeli. Kako uspeva PipsChips&Videoclips, da ima tako relevanten zvok? Grupa, nastala, kaj, leta 1992. In prišla na Festival Lent že četrtič. Pa gladko »konkurirajo« precej mlajšim, inovativnim skupinam. Večer, ki še zdaleč v bistvu sploh ni mogel biti (le) nostalgija.

In to še preden smo prišli do JazzLenta in tega, kako od komaj slišnih tonov prideš do tega, da, po domače, razvališ! Koncert, na katerem folk ploska bas solaži, kjer je bobnarski solo prekratek in kjer je Ilhan Ersahin s flegmatično kapo na šilt na saksofonu lahko delal, res, kar je hotel. Pa se je spredaj že zibalo. Na take, skoraj free jazz viže. Ja, JazzLent je že v izjemni formi. Na Lentu drugače ne gre, sploh ko se po polnoči epsko izlije. In je After Party gibka rešitev.

Ja, sreda je zelo obetala. In prinesla. Z obrestmi. V bistvu je delovala že kot četrtek. Ono, mali petek. Kaj bo potem šele danes?!

Izjava dneva

»Špilaaaaaaj!« – Obiskovalec med Izštekanimi.

Številka dneva

70 – Vlado Kreslin je 29. novembra praznoval 70 let.

Četrtkova vrlina!

• Če ste v soboto zamudili prvega, nič hudega. Prihaja repriza Rajzefirbčni sprehod Za:Lentanje. Štart ob 17.00 na info točki Art kampa v Mestnem parku.
• Anaaaa! Ana Desetnicaaaa! In to spodaj, pod Starim mostom, za začetek 5 kratkih zgodb (18.30), nato Po klobuk na Trg pri Stari trti (19.15), kjer bo ob 21.30 še – Prav! Žongliranje, pihanje, ni, da ni!
• Kino Šiška so nedolgo tega napolnili do stropa. Ker so dovolj časa okoli. AKA Neomi na Odru pri Stari trti od 20.00 dalje. Pričakujte kar lep obisk!
• Stručko, nekako po naše. Strokovnjak.  Srdjan Olman na StandUpLentu.
• Samo za tiste, ki ste bili pravočasni. Plavi Orkestar krene ob 21.30 na Glavnem odru. Sedišč ni, bomo pa tam očitno vsi. Raz-pro-da-no!
• Še eno veliko priporočilo imamo. Mhm. Fatoumata Diawara. Afro-futuristično bo na JazzLentu. Mali nam še nikdar ni bil tako blizu. Začetek ob 22.00.

Piše. Jaša Lorenčič