Sedmi dan: na lentovski mali petek se festival razbohoti, ponudi dva »iber« vrhunca in pojavi se Ana! Ana Desetnica!

Daj! Daj no! Daj ga s fračo, daaaaaj! Če pa Po klobuk! Če pa Ana Desetnica, festival uličnega gledališča. Daaaaaj! Dajta se, zakonca The Magnificos, še bolj skregati. Tam, ob promenadi, po diagonali Odra pri Stari trti. Da bo še bolj Prav.

O, je bilo prav. Na festivalski dan, ko ni moglo prav nič skreniti. Narobe? Kaj je to? Kar je mislilo deževati, je oddeževalo. Pa-pa dež, dobrodošla vročica najdaljšega vikenda. Mali petek na Festivalu Lent ne obstaja, ker je bilo vse na veliko. Sploh pa … Ne samo, da včasih ne veš niti več, kateri dan je. Itak. Lentovski dan. Po včerajšnjem, sedmem dnevu, pa … Katero leto je? 1985? 2389?

Gospa je imela takega res lepega kužkota. Za počohat lepega. V parku, tam blizu tiste največje jase, se je jogasto raztegovala v toplem popoldnevu. In v ozadju je že ječala folklorna dediščina na 36. Folkartu. »Hej, čuj!« je zakričala za prijateljico, »kdo so toti, od kod so? Aaa, Črna gora, ja ja!« Še palce je dala gor. Zadovoljno. Na lentovski mali petek se vstopi proti finišu festivala. Razbohoti se. Folklora je cel dan, pa ne samo pri nas, še naokrog gostuje. Ampak mestu da … Že dopoldan na Glavnem trgu, pa potem v parku in na promenadi. Kdor je videl Maore z Nove Zelandije na promenadi, ta jih ne bo pozabil.

Kdo pravi, da se ne da naučiti besedila, no, refrena, kar na licu mesta? Sredi koncerta? Zato pa je tako uspešen eksperiment, imenovan Oder pri Stari trti. Ker vabi. Doslej smo videli že premik mize (Nemanja), čez ducat muzičarjev (Wicked Dub Division meets North East Ska Jazz Orchestra), vražji kvintet (Vołosi) … Zdaj pa še – učenje refrena.

AKA Neomi je tista ljubljansko-dolenjska zasedba, ki je dala zdaj pa že marsikaj skozi in se preoblikovala v synth pop »zicer«. »Jaz bom zapela where are you my love, vi pa i am here, my love, velja?« je moledovala pevka Saša Vipotnik. Kar precej uspešno, saj pa je to Festival Lent. Ko gre za take hece, ni treba dvakrat poprositi. »Bravo, pa še prevod tistega dela v turščini je, tako da boste vedeli, kaj smo peli.« AKA Neomi so s skladbo, kot je Svetlana, šli v bolj zasanjano pot, ki na tako »naštartan« dan ne pritegne povsem na prvo žogo, toda če kaj, se tej generaciji slovenskih skupin pozna, da so zelo samozavestni. Zelo, zelo. Že po videzu in trudu. Je pa res, da četudi je na promenadi zvedavo občinstvo, ga je treba vseeno prepričati. Malo bolj živahno in poletno. Ja, takšni smo na Lentu.

Čakajte, čakajte. Samo malo. A je kdo kdaj Jureta Torija dejansko slišal govoriti? Pa ne skozi harmoniko ali klaviature, eh, tam on rima, snuje, pesni, riše. Itak. Ampak tako. V mikrofon. Ni čudno, da je kuratorju letošnjega Jazz Podija pred drugim komadom Traveling Alone kar pevka Ursula Luthar z mariborsko neposrednostjo pokazala s prstom na – mikrofon.

»Pevka je torej rekla, da moram nekaj povedat,« se je vdal Tori. »Najprej bi predstavil naš band Satori. Prvi zraven mene je velika jazz legenda Primož Grašič, čisto na koncu dol je bobnar kar njegov sin Tijan Grašič, na kontrabasu Wolfram Derschmidt iz Avstrije, Žan Cesar na trobenti in Ursula Luthar vokal. Band je nastal v koronačasu leta 2021, ko smo se vsi zapirali v kleti. Eni na špricer, jaz pa sem začel odkrivati moje klaviature in odkrival prav zanimive zvoke, zvoke Rhodes in Wurlitzer klaviatur. Začel sem ustvarjati, snemati na daljavo, prvič pa smo se srečali, ne boste verjeli, kak mesec dni nazaj. Tako da nam malo oprostite, če bomo malo … malo … kako si rekla, Ursula?«

Oba sta se zdrznila in nato je nekdo iz publike – in to v še enkrat več razprodanem Sodnem stolpu – korajžno poskusil s: »Fušali?«. Tori je takoj imel odgovor: »Ne, fušali pa ne, tega mi ne delamo, haha.« Lutharjeva pa je razkrila, da bodo imeli »zanimive vložke«.

En takšnih je zagotovo bil Walking. Pesem, ki jo je napisala Torijeva prijateljica, ko je odšla študirat iz majhne slovenske vasi na Dunaj. Pričakovala je urbani, pompozni vrvež, dobila pa osamljeno razočaranje. »Zato si ga je naredila v glavi; tak scenarij in ta pesem ga predstavlja,« je (na)povedala Luthar. Kaj smo zares slišali? Eeeem. Soul? Neo-soul? Približek temu? Vse? Še en večer, ki ga je težko opisati, ni pa čudno, da vstopnice poidejo.

Če bi Torijeva prijateljica rada zares začutila mestni vrvež, bi se morala podati v drugo dvomilijonsko mesto. Ne na sever, ampak bolj na jug. V Beograd. Zagotovo, če vprašate Srdjana Olmana. Ne, ni imel nabitega StandUpLenta, daleč od tega. Morda zavoljo jezikovne bariere? Kdo bi vedel, ampak komur je blizu srbščina, ooo. Punce so v ozadju cepale od smeha. Še naša Maša. Olman je svoj četrti stand up naslovil Stručnjak (Strokovnjak). Materiala za dobesedni izvoz. Še Nikola Tesla je fasal kako na svoj račun.

Olmanu se je jedlo iz roke, ko je krenil. »Mi vse delamo sami, ker da ti pride neki majster? Pa ni variante, mi smo sami delali hišo! Pri nas poznamo nekaj, čemur se reče »molba«. To je, ko povabiš pijane prijatelje, da ti zgradijo hišo. Le kaj bo šlo narobe? In veste, kakšen material za gradnjo rabiš? Dve gajbi piva in jagnje. To je osnova. In potem se čudimo, da nam piha skozi hišo. In potem v vsakem kraju obstaja na koncu specialec za gradnjo hiše. Neki Dragan. On pride ob enajstih, celi zmačkan, vsi čakajo njega, še je malo pijan, on pa reče, da mora na strehi biti zastava. Kakšna streha človek, mi še temeljev nimamo! On pa, e, vidiš, o tem ne vem, vem pa vse za streho.«

Briljanten nastop z dikcijo, kjer nastop ne popusti niti za trenutek. In še ko so, tam nekje, na petindvajseti minuti njegovega nastopa prišle dame, luštne punce, kaka četverica, najbrž so pač pomešale termine, klasična lentovska fora, no, ko so prišle in iskale sedeže v ozadju, je Olman takoj drmnil z: »Ooo, pa glejte dame, dober večer, dobrodošle, nič, bom začel kar od začetka.«

Naš avizo je šel skozi. Šel. In potem na velikem zaslonu odštevalnik. Ena minuta. V rikverc. In? Potem? Kaj, kam, kako? Ko je prišel odštevalnik do konca, je bila tišina. Ja, na polnem, razprodanem Glavnem odru na Trgu Leona Štuklja. Minilo je natanko šest let in tri dni, kar je šla skozi Odlazim. In so odšli. Najprej naš plavajoči oder na Dravi, ki je leta 2018 doživel povratek za le še eno edicijo. In nato je odšel še Plavi Orkestar. Ne prvič.

»To je za nas prvi koncert po letu 2020. Zelo sem vesel, da začenjamo naš povratek v prihodnost ravno v Mariboru. Hvala, da ste nam dali moč in nasmeh na lica. Samo za vas Kad ti ljubav ime prozove.« Tako je po uvodni Revolucija začel Saša Lošić – Loša. Še vedno z baretko, a zdaj izpod nje dolgi sivi lasje. In to, se zdi, je edina sprememba. Loša je še vedno Loša. Od zadnjega albuma Sedam je minilo že ducat let. Sta pa tu še vedno brata Samir Ćeremida (bas) in Admir Ćeremida (bobni). Ćera prvi, Ćera drugi. Na njegovi desni pa je zdaj Robi Pikl. Ja, naš Robi Pikl. Manouche Robi Pikl. Zvesto je sledil kitarskima predhodnikoma Mladenu Pavičiću in Saši Zalepuginu.

Loša je zgradil, sestavil še en koncert, ki je samo rasel. Saj ne, da je bil prvi del bolj švoh. Ah, ni variante. Ne pred tako publiko, ki je vstopnice razgrabila že v petek. Šest dni pred koncertom. Če smo pred šestimi leti izvedeli, da je Kad ti ljubav ime prozove bojda najbolj popularna skladba plavcev v Sloveniji, se je zdaj Loša zabaval z letnicami. »Še ena iz leta 1982, tole je pel Elvis J. Kurtovich, Djevojka bez činela,« ali pa »Naša čisto prva pesem, ki smo jo naredili kot band, naslov ima Gujo, vrati se.« Loša je v svojem prikupno odkritem pristopu priznal, da ni lahko po petih letih stopiti na oder. Vmes je zamenjal pesem o tisti Beograđanki, ki seveda ni, v Fa Fa Fašista, pri uvodni Revolucija se je band malo iščoče gledal, toda vse to se vzame.

Plavi Orkestar je zvenel tako direktno in skoraj, če zanje to velja, pa lahko, saj so bili nekdaj označeni za pop punk band, garažno. Brez dodatkov, velikih matric, gostov, razširjenega banda. Ne, dve kitari, bas, boben. »Saj ne vem, ali je dobro, če se na koncertih med komadi govori,« je bila naslednja iz zaleta odkritosrčnosti, »včasih nekateri rečejo sviraaaaj, ampak nekateri pa imajo tudi radi, če se kaj pove.« Itak je lahko delal, kar je hotel. Jedli so mu iz baretke. Sploh, ko sta prišli Kaja in Goodbye Teens. Prvi dvojni paket.

In nato po Pijem da zaboravim prvi veliki vrhunec. Ne le koncerta. Najbrž kar festivala. »Do zdaj smo peli pesmi, ki so nastale v Sarajevu. Zdaj pa pesem, ki jo je zelo rada imela moja mama. In to iz bogatega nabora šlagerjev, hitov, zlasti slovenskih, slišal si jih takrat le na radiu. Zapomnil sem si čisto vse besede te pesmi, dobro, morda je moj (na)glas malo »trljav«.« Nastavil je akord. In dahnil: »Pusti tisoč dni in tisoč noči, ki jih več ni.« Ja, Dan ljubezni. Saj ga Plavi Orkestar rad preigrava, kadar gostuje v Sloveniji. Ja, ja. Samo doživeti to? Kulisa morda ni tako dih jemajoča, kot je bila pred šestimi leti, ampak vriskanje, petje, ples, skakanje, nasmeški? Pa to je vsakič močneje, bolje, večje.

Ko je sledila Od rođendana do rođendana, potem pa veliki trojni paket Bolje biti pijan nego star, Sava tiho teče in Ako su to samo bile laži? Ko sta dve punci mencali, da bi šli na stranišče, pa sta se ustavili, ko sta prepoznali Ako su to samo bile laži. Ko je staro, mlado in vse vmes vzelo ven telefone, zdaj, ko že dolgo ni več šibic, kot je poprosil Loša, kakor je storil že pred šestimi leti in poskrbel za utrinke, ki so ponosno tudi na plakatih naše zgodovine. Na Plavi Orkestar se še, preverjeno, dejansko skače. Ja, skače. Ne vem, kdaj sem nazadnje videl ljudi tako poskakovati na Festivalu Lent, če seveda odštejemo prvoligaške plesne obiskovalce JazzLenta. Po Zelene su bile oći te je pred bisom skušal še malo zezniti publiko, ko je razmontiral v počasni pospešek večno Suado. Ni šlo. Spredaj so se takoj drli: »Suada, Suada.« Pa kako? Kako to uspeva? To skužijo generacije, rojene v tem tisočletju. Po albumu Infinity (1999), kjer naj bi plavci odjadrali z Odlazim, tja, za planete.

»Zabaval vas je vaš Loša, prvi in grozni,« se je Loša sam predstavil. 19. julija jih bo imel že okroglih šestdeset. Vedno bolj ve, da je bolje biti pijan, »ne pa tako kot jaz, star«. Ki tudi ve, kako v bisu vžge – Hajde da ludujemo. Glede na to, da je to bil prvi koncert po tolikšnem času, je prekleto dobro ne samo zvenelo, ampak se doživelo. Ni lahko ostati najstniška senzacija. Ampak Loši uspeva. Tja-ra-ra.

In potem tako na dan, ko te Vid Kmetič povabi na Rajzefirbčni sprehod Za:Lentanje, kjer na koncu na Maistrovem trgu naposled le štorasto odgovoriš, kdaj pišeš te dnevnike in kako nastajajo (dopoldan, na dah in pogosto le v gatah, če koga slučajno zanima), priletiš na JazzLent. Bentiš, ker ni prostora skoraj nikjer za pecikl, aha, tam je, daj, hitroooo, Fatoumata Diawara se je ob ritmičnem ploskanju publike, mater, to že na daleč zveni in polno in dobro, že zahvaljevala, klanjala, poudarjala, kako je vse svoboda, kako je vse skupaj, in nato krenila v Happy Birthday.

Ha? »Za svojega menedžerja, danes ima rojstni dan,« ti povedo kasneje, ko vidiš vse zadovoljne ksihte, ko vidiš, da je bil še en večer na JazzLentu, po katerem si rečeš: »Nak, naslednja dva večera pa se tam ne izpušča! O, ne!« Ko pogledaš za nazaj storyje in fašeš, kako se je spredaj plesalo in kako je prva kitaristka Malija zavzela Minorite – Oder Nove KBM za špil, kakršni ne pridejo pogosto, ko pa pridejo, pa še dnevničar faše lekcijo. Bemti!

Izjava dneva

»Fušali?« – Nekdo iz publike ob nagovoru Jureta Torija v Sodnem stolpu, če bodo ta večer malo, malo … Ne, ne fušali. Imeli zanimive vložke.

Številka dneva

59 – Saša Lošić je star 59 let, 60 jih bo dopolnil 19. julija.

Petkov vrtiljak

• Pantaloons so nam že znali skoraj sleči hlače. Ker oni krenejo. Žanr glasbe: haha, razmigano. Oder pri Stari trti od 20.00 naprej.
• Šegavo, zbadljivo, svetobolno in kvalitetno. Sodnemu stolpu se take oznake kar prilegajo. Primož Vidovič z zasedbo pa tudi. 20.30 je vaša ura!
• Čez most greste, ta naš most, klasični most, pa pridete do Obrata, tam pa Za vsakega nekaj. Ako še niste videli, morate. Film o – nas. O Narodnem domu in zlasti o Festivalu Lent. 21.00, vstop prost!
• StandUpLent je znal imeti Autsajderje in še kaj. John Denhof je že bil avtsajder, zdaj pa bo Mlad po srcu skupaj z Vinkom Šimekom, Tanjo Kocman in Sašem Staretom. To pa bo. Pazite, da boste pravočasni. Tako za vstopnice kot za štart (21.00!).
• Še v tretje pridejo. Iz Novega Sada. Po še en huronski aplavz. Zdaj z Disco opero. Kdor je bil poprej, ve. Kdor še ni bil, pa bo vedel in ne bo pozabil. Glavni oder 21.30!
• Baje so jazz kvartet, ampak surovi, kot je lahko surova rockerska energija. Festen: Replicant bo zrohnel na JazzLentu od 22.00 naprej.
• Najboljše ime vseh časov: Blaž, Blažev prijatelj in prijatelja Blaževega prijatelja. V Vetrinjcu od 23.00 dalje.

Piše. Jaša Lorenčič