Letos pa sploh. Maš še kako karto? Imam ja. Za 2025!

»Polno znanih obrazov in neznanih prijateljev, ki bodo to še postali.«

To je malo čez sedmo zvečer s preletom čez živahno občinstvo na vroč dan, ko je bil teoretično zadnji dan, praktično pa konca itak ni bilo na vidiku, ker Festival Lent na zadnji večer je itak festival v malem, rekel Rok Vilčnik. Pevec zasedbe Simpatico. Ali je Simpatiko? Kako je že rekel? O črkah c in k? No, lahko, očitno, magari oboje. Tak večer je to. Po izbiri. Kar.

Šest ur kasneje, tam enkrat, ko se na uro ne gleda, ampak se ji smeji, je bilo točno tako. Polno znanih obrazov, neznanih prijateljev, ki so to še postali. Točno tako. Idealno za zadnji, finišerski dan. Ko Festival Lent razkaže vse, kar premore. In ko se je vaš dnevničar zabrisal v program ter obiskal skoraj vse odre. Skoraj.

Posledica? »Čuj, tebi je pa reeeees vroče,« sem slišal v Sodnem stolpu, na Glavnem odru, StandUpLentu, Minoritih in še marsikje. Večer, ko te stari kolega, lahko bi se reklo znana osebnost, iz teme Jurčkovega – Večerovega odra čvrgne v ramo. Ura je, tam, pol enajst, malo čez. On pa: »Boš čez tri ure še ki blizu?«

Tako kot Vilčnik je tudi vselej prifliknjena Mojca Frim na večer, ko se Oder Triglav skupaj s festivalom poslovi, Art kamp pa zlekne čez celo poletje, idealna za napoved pred prvo točko večera. Mojca Frim vse pove že s svojo energijo. No, pa s cofki. In njih barvo. Je kdo žalosten, da bo Lenta konec? Oooooo. Je kdo prvič na Festivalu Lent? Ja, res, enih par mladih rok pa je šlo v zrak na Odru Triglav. Malenkost višje, skoraj v zavetju, nemara ne tako mamljiv in glasen ter velik, kot je bil na promenadi. Ampak je.

Za Simpatico, no, Simpatiko, saj pri Roku Vilčniku nikoli ne veš, ali se heca ali ne, najbrž kar oboje hkrati, no, ravno pravšnji. »Ljubezen je najboljša droga,« je šel skozi verz za skupino, ki je že v opisu idealna za med drevesi. Simpatična pač. »Čeprav je večer, bomo obiskali Maribor zjutraj,« je začel z napovedjo, ki se je v bistvu pretvorila v časovni stroj. Zakaj? Vilčnika smo, kot številne med vami, srečali, ko je bilo na afterju še malo do jutra. Kdaj je bil še večer, kdaj je že jutro?

Ampak do tja, do Afterja, je bilo še eno celo mesto, cel breg, cela promenada, cel festival. »Hoh, heh!« je nekdo več kot le v brk humorno zaklical ob koncu ene od skladb, ki jo je prikupno, kaj prikupno, hudomušno končala ekipa Klavirski trio Misterioso v postavi Neža Feguš (violina), Neža Homšak (violončelo) in Adam Kamplet (klavir), čeprav smo, se mi zdi, zadaj ob njem videli tudi brata Nejca.

Mlada trojica je v dvorani Union tako živahno predla, da nam je bilo kar sila žal, da Salona glasbenih umetnikov nismo obiskali še večkrat. Bi pa najbrž, tam zadaj, kjer je hladno, udobno in pomirjujoče, kar ostali. Dokler ne bi vstali, ker tudi tam je obisk zelo, zelo zgleden. »Ja ja, je kar polno,« je bila kar precej točna mlada prijazna hostesa pred odrom, kjer se res spoštuje »noter samo med aplavzom«. Beethoven in Brahms sta v mladih rokah, prstih, gibih res lahko večno mlada. Klasika, ki te nasmeji, poboža, nastavi. Nastavi? Ja, nastavi. Na »lent nastavitve«. Ko brskaš po programu in veš, da boš Ano Desetnico mogoče ošvrknil s pogledom in da Otroški Lent drugo leto pride pa izdatno na vrsto!

Ko pridrviš na zadnji dan, ko ti delajo le še sprednje bremze na doma izposojenem kolesu, na sobotno sklepno promenado, so odločitve lahko mučne. Kam? Še dobro, da sta Martin Štibernik (kitare, vokal) in Roman Ratej (bobni) – Romachild. To je bil skoraj »razpad sistema«. V kakšnem smislu? Eeeem. Žanri? Vsi. Energija? Za izvozit. Tekst? Zakaj bi se učili cele verze, če pa je dovolj »Dajmo, Maribor, dajmo, vsi: la la la laaaaa!« Okej, pa dajmo; la la la laaaa.

Romachild sta na koncu na Odru pri Stari trti potrdila, da je ta oder res za vse primeren. Pa če je gor na njem šestnajst muzičarjev ali pa le dva. Eeeeeo, kako sta rohnela, ja, kar precej čez deveto. »Vzem’ si ga bolj na počas!« sta pela. Najprej misliš, da sta se delala norca, potem pa …

O, potem …

Na tak večer se ti, na polni promenadi, ko je nabrežje Drave generalka za sprehode na morju, nikamor ne mudi – tudi, ko se ti – ker spoznaš, da ne boš ničesar zamudil. Niti v Sodnem stolpu. Gospod in gospa sta, ker so bila vrata na najbolj vroč večer med vsemi odprta na stežaj, moledovala varnostnika, če lahko samo malo vržeta uho, čisto malo. Do vrat, ja. Seveda.

Če bi stopila noter, bi na Harmelogic z gostom Dongom Jinmingom ujela, no, ravno slednjega. Mojstra kitajske violine erhu. Kako pa to vijuga. Filmsko, scensko, večno, dinastijsko. Če bi morda prepoznali zvok, inštrumenta nemara ne bi, v živo pa lahko na finišerski večer dela tudi takšen pretanjen solo. Ki te ohladi kot hladni špricer – ali dva. »To je bila A Little Flower Town,« je z nežnim glasom razkril Jinming. Ko sta spet prišla gor Duo Harmelogic, torej Kris Korat (klavir) in Damir Mazrek (tolkala), je bil zvok tako medkulturno, medcelinsko spojen, da ti je še v švic-mi-teče-dol-po-gatah Sodnem stolpu prvič že prednostalgično žal, ker je tako daleč naslednje poletje.

Ostal bi. In še drugi bi radi, da ostaneš. Naročiš eno pijačo, zlokneš, že dolivajo drugo. Ne, ne, joj, ne, šibam dalje. Danes pa res. Res-res. Na drugi konec, čisto na drugega, na najbolj vzhodni del Festivala Lent. Šment, pa spet na zadnji dan. Že lani, ko je KMŠ oder bil postavljen tako, da je recimo promenadi kazal hrbet, so na zadnji dan Batista Cadillac »razguzili« pred občinstvom, ki je drugo najmlajše za Otroškim Lentom. In smo mislili, pa saj, težko bo letos boljše, čeprav so LPS kakopak v finalu Eme 2022 premagali prav Batisto Cadillac. Pa saj ni tekma, eh. Sploh pa ne, ko je letos KMŠ oder tako narejen, da te privabi, ko kaže hrbet železniškemu mostu.

LPS je zdaj, ko je za njim že prvenec, daleč od tistega najtniškega, prikupnega, še skoraj mozoljastega fenomena, kakršnega Slovenci očitno radi vidijo. V tem času sta dve leti ogromno, vmes so se zgodili Joker Out, ki so »razguzili« lani Glavni oder, pa Raiven, ki je letos na istem odru pri nas odpela Poletno noč in Orion, pa … Kaj potem pričakovati? Vsekakor ne – tega. Že res, kot mi je zasopihal en od snemalcev, ki prav tako zaobide vse odre, da rabiš celi logistični načrt, da se na zadnji dan prebiješ na ta konec. Samo bilo pa je zelo vredno. Komadi tipa Nekaj novega, ko fašejo zraven še mehurčke, so tako zadeli, da se ti je zdelo, kot da si v nekem najstniškem filmu in da se je vse naposled in nekako izteklo, kakor se mora.

Zlasti mlada dekleta so mrmrala tekste skupaj s pevcem Filipom Vidušinom. Koncert, ki je spomnil, kaj vse je bil vzhodni del Lenta, sicer še pred Titovim mostom nekoč. River, prve ljubezni, stiskanje za Glavnim odrom. Ni povsem enako, toda na tisti terasi, kjer pesek diši po mivki, deske pa po morskih lokalih … Je večer tako neverjetno mlad. »Veseli nas, da smo na desetem KMŠ odru, hvala!« je Vidušin povrhu spomnil še na obletnico. Ta oder je skozi leta imel res po en gigavrhunec, nekaj, kar si zapomnimo. Ta večer si vsekakor bomo. O, ja.

Bilo je ognjemeta vredno. Kot nekoč. Morda kdaj spet. Klasike so klasike z razlogom. In zaključek Folkarta je klasika, za katero smo vmes, ko smo ožemali drug drugega v prevroči dvorani Union, pomišljali, če bo kdaj prišla nazaj. Tako, na plavajočem odru (še) ne, toda letošnji zaključek 36. Folkarta je bil, na sediščih sploh, spet poln. In znatiželjen. Ko je Mojca Pehant v svojem popotovalskem TV-oddaje vrednem glasu napovedala tiste s kultno tetovažo ta moka, bojnim plesom haka ter rezbarjenjem lesa whakairo rakau, je postalo domala napeto na Glavnem odru.

»Skupino Taumata Whitireia, kar pomeni vrh gore, sestavljajo diplomiranci univerze Whitireia Performing Arts v Wellingtonu, ki je specializirana za ohranjanje te edinstvene kulture. Izrisali nam bodo zgodbe kulture Maorov, prebivalcev Samoe in Cookovih otokov.« In ja, Polinezija je res prišla v Maribor. Krivico delamo še Črni gori, Portugalski, Indiji, Panami in Južni Koreji, ker jih nismo ujeli na zadnji večer, ampak to, kar smo videli od Nove Zelandije? Vrh na festivalu, kjer folklorne skupine poimenujemo kar z državami.

Muzičarji so najprej nastavili pesem, ki sploh ni bila ne bojna ne burna. Skoraj nežna. Gospa, tolsta in predana, se je na odru zlagoma začela zvijati, počasi in čisto nič divje. Skoraj ukulele, skoraj res otoško, polinezijsko, dopustniško. Potem pa iznenada! Bam! Tara-dum-bam-bem. Ritem, hrup, glas, na odru izmenjaje plesalke, odete v vabljive, prepišne kostume, pa potem možje, plesalci, s slamo okrog gležnjev, črnimi pregrinjali okrog boka. Saj ne veš, kam točno bi gledal, v koga. Nemara pa je to poanta maorske kulture. Da te požre celega. Ultimativna pozitiva, ponazorjena z mlahedranjem peruti na zadnjici gospe in lupčkom, ki ga je poslal eden od plesalcev. Aplavz gromoglasen s sporočilom voditeljice: »Čeprav se je večer ohladil, dobro ohranjamo temperaturo!«

Pa saj, če je ne bi Folkart na Glavnem odru … Nič zato. Je itak žarelo s StandUpLenta. Tam so roastali, kot se temu reče, se prepekli na žaru Pedja Bajović, Srdjan Olman, Omer Hodžić, Perica Jerković, Tin Vodopivec, David Gorinšek in Rene Volker. Zlasti prvi trojec se je tako nabodel, da lahko poslej nastopajo kot ražnjič, čevapčič in pleskavica. Naglavna pokrivala so si nadevali, medtem ko so drug drugega spržili. Brez milosti.

Nekaj adutov? »Tin Vodopivec je bivši fant bivše punce bivšega banda.« »Srdjan bo imel tak nastop kot Srbija proti Sloveniji. V zadnjih 5. sekundah bo dal vse od sebe in bo smešen.« »Midva z Davidom imava veliko skupnega: jaz igram nogomet, on igra nogomet; jaz delam v medijih, on dela v medijih; jaz živim v Srbiji, on živi v Mariboru; jaz sem dober komik – on živi v Mariboru.« Za Omerja smo izvedeli, da čeprav je tako črnogled, ga v Mostarju, tako črnem mestu, kličejo Veselko. Aja, za generacije, ki bodo tole brale čez desetletja, seveda je bilo razprodano.

Za Jah Mood On Je Collective smo bili prepozni oziroma mimobrzeči, še dobro, ker reggae te res lahko prilima, haha. Zato pa smo seveda ujeli Masayah. Z Ni panike je imela najbolj predvajan komad, ker je magnet za generacijo pretočnih platform. In ni, res ni težko videti, zakaj in kako ji uspeva. Silna, primorska, nezaustavljiva energija pevke, ki je prvenec izdala na svoj 18. rojstni dan. In kasneje dobila zlato piščal za novinko leta. »Jo, bolani ste, Maribor!« je bila navdušena nad sprejemom in še bolj obiskom na Jurčkov – Večerovem odru. Delovalo je, da res ni vedela, kakšen festival imamo. Že 32 let.

»Hvala, ‘ldje’, da jmaste tak festival, kultura živi in bo še naprej!« Njen r&b, premešan s hip hopom ob taki prezenci vsakič znova pritegne. Malo tudi mora, Masayah je imela nagovore med našim 20-minutnim obiskom po praktično vsaki pesmi. »Sem Masayah, prihajam iz Obale, stara sem 23 let, whaaatsuuuup!« in »Kdo je videl eno stvar preveč v svojem otroštvu, ajde roke gor!« ter »Mi smo v cvetju, uživajte v poletju«. Glasen, konkreten, paštast večer za močen koncert, na katerem smo »usi ista pašta!« Zvok, kot se šika, pristop samozavesten, izvedba silovita.

Vse poti pa potem vodijo … Ja, kam. Na Minorite – Oder Nove KBM. No, ne čisto vse, zavili smo še v Vetrinjc – Bar Coda po nepozabnem petku in v soboto dobili dvojec (Bratko Zavrnik, Andrej Vilčnik) z mamljvim imenom D1vja Sv33nja, ki pa je predel z dvema kitarama in vokalom priredbe bolj nežne, ljubezenske vrste. Ne povsem, a tudi, smo pa prav tam spet spoznali, da je Vetrinjc letos prerasel v sproščeni, dinamični, živi after, kjer so ležalniki, tapisiran oder, šank, oboki … Vse je na voljo v različni obliki, da se nasloniš, ker se tudi tak mini oder s takimi izvedbami nekaj kakor nasloni nate. S priredbo The Weight od The Band, ko se zaveš, mater, zdaj bo pa počasi res konec festivala. Počasi.

No, na JazzLentu pa se je nate naslonilo … morje drugih teles. Kdaj se je začelo plesati? »Em, takoj, kak pa,« mi reče ena tistih MB fac, ki je nosila brado še pred izumom hipsterjev. Sonido Gallo Negro je res 9-članski stroj. Strojno obdeluje komade in tako je bil tudi videti. Črne majice z veliko namalano belo črko x. To rohni, bobni, ruži. Skoraj brez prestanka, en sam šus, ena sama strela, ena sama raketa od koncerta. Mehiška verzija zadnjega špila JazzLenta, ukrojena za ponarodeli, obvezni za-obtačlat-se večer. Ko so žanri zamotani v slastno, a tudi kar pekočo tortiljo. Ve se, kaj se pričakuje na zadnji dan. In to je Sonido Gallo Negro ne le dostavil, ampak izprašil, kar se mora. Muzika za zabavo, to pa to.

In nato? Zatem? Kaj naj vam rečem(o)? Še tam, ob pol dveh. Ko pomoliš glavo ven. Mladenka zalih oči in prosečega pogleda: »Čuj, daaaaj, kaj maš kakooo kartooooo?« Mhm, seveda. Ne, ni jih, šle so še pred prvim festivalskim dnem, to je bilo, em, tam nekje 17 tednov nazaj? After. 29. Minoriti. Na-bi-to. Zđuskano. Za gibki finiš. Do konca in čez.

Pa dve kocki leda še, prosim.

Kako je, em, šest ur prej rekel Vilčnik? Polno znanih obrazov, neznanih prijateljev, ki bodo to še postali. In so.

Zdravo! In hvala! In ajde, se vidimo! Lahko noč! ZzZZZzzz.

Piše. Jaša Lorenčič