Dvaintridesetka? Še potres ni imel šans!  

Baje, da je bil v ponedeljek, 24. junija, zvečer v Mariboru potres? Pa saj je bil na Festivalu Lent 2024 skoraj vsak večer. Z magnitudo 32 za dvaintrideseto izvedbo festivala, ki ima spet poudarek na besedi – Lent. Vrnili smo se. Na Lent. In ostali bomo! Po tako migetavem, raztegnjenem, polnem in tudi razprodanem festivalu pa sploh! Se vidimo v 2025! 

Še za potres ni bilo cajta.

Eh. Naj se javi drugo leto prej. In to dovolj prej. Ker Festival Lent 2024 je bil v svoji dvaintrideseti izvedbi tako polno raztegnjen in raztegnjeno poln. Dobili smo nov Oder pri Stari trti. Zmaga? O, ja. Ne bo le eksperiment, to bo ostalo, pa kako ne bi? Jurčkov – Večerov oder je šel nazaj ob Vodni stolp, spet smo se gnetli. In vse, kar so klasike, je ostalo, kakor mora. Z Glavnim odrom na Trgu Leona Štuklja na čelu. In tudi z Odrom Triglav, ki je šel letos malenkost višje, ne pa predaleč.

In, ja, še dež se je sprijaznil. Največ dva dni. Pa roka. Za en dan pa pol, pravzaprav, se je ušunjal v program. V torek je skrajšal Art kamp in namočil tiste, ki jim še ni bilo za domov po Alo!Stari ali Alfredo Rodriguez Trio. Le v sredo se je, ampak ne še na veliko, zrinil v izštekani program k Vladu Kreslinu, ko je šla skozi Oda dežeki. Kje se še to zgodi? Da komad z že itak krasno zgodbo dobi še boljšo? Za Vladeka?

In to v letu, ko smo šli … K sebi. Z vami. Nazaj. Na Lent.

Festival Lent.

Najprej smo pomislili, hm, kaj pa če bi dali kar navodila? Ker je že doooolgo tega. Torej … Ko greš proti Vodnemu stolpu … Tam no, ko je bil Glavni oder. Ja, tisti ja. Plavajoči. Skoraj tam. No, te greš bolj po desni. Raje bolj po desni. In kontra isto, edino pod Starim mostom, tam je malo bolj odprto, pa tudi tam raje po desni, potem pa malo bolj na ozko na kulinaričnem delu, ker tam so food trucki, pa spet pazi na drugi strani, ker tam pa je zmagovalo Vinsko lentanje.

No, e, pa saj še znamo! Spet znamo, ja. Malo smo se še lovili, ni sicer kot v času ognjemetov, ko si hodil eno uro, ampak ja. Nazaj je promenada. Od trenutka, ko je šla povorka Pihalnega orkestra Pošta Maribor na prvi petek. S tisto »pa jaz, pa ti, pa židana marela«. Nazaj je Festival Lent. Torej, poudarek na Lent. Dva odra sta spet bila tam doli. Klasična pajdaša Jurčkov – Večerov oder sta šla ob Vodni stolp, dobila pa huuuudo konkurenco. Že tam, do nedelje, ponedeljka je bilo jasno – Oder pri Stari trti ni le eksperiment. Ne. Postal je kmalu potencial. Če pa se je premikalo mize. In zibalo na tubo. Ko s peciklom niti Borko ni več mogel mimo.

Ne dežniki, hit so tudi pahljače

Nekje vmes smo še mi na novo prešteli. Je bilo 21 ali 22 prizorišč? Pa saj to je. Ne, da ne bi znali prešteti. Ker v bistvu res ne gre za cifro, za kvantiteto. Eh, zdaj pa sploh ne, ko smo imeli odre najbrž najbolj raztegnjene po, em, vsaj par letih. Od KMŠ odra na vzhodu, Sodnega stolpa na zahodu pa do Odra Triglav na severu, še dlje, saj je bil namreč postavljen še malenkost višje, izpod parkovskih promenadnih stopnic gor na nekdanji bazen.

Nič zato, Art kamp je tako zelo pisano živel. Še enkrat več, ko je deževalo le dvakrat. Enkrat le popoldan in dvakrat pozno zvečer. Zato, pomnite, prosim. Ko pride Festival Lent, potem namesto dežnika raje, če že, najdite pahljačo. Te so bile, o, bile. Sodni stolp in Salon glasbenih umetnikov sta jih imela. Ja, tudi za zadnji dan. Letos ni bil najbolj vroč festival, je bilo pa oba petka in obe soboti zelo vroče. Čez 30 čez dan.

Magnifico tu brez težav, Loša vreden polnih mehurjev

Začetek je bil skoraj nesramno udaren. Magnifico je v Mariboru z velikim disko šlager orkestrom na uvodni petek imel koncert, za katerega ni potreboval tiskovke, obenem pa ni deloval kot generalka za kaj večjega. Kje pa. Glavni oder je zdaj že pač zelo utečen, Magnifico pa je v štirinajstem nastopu ja že stari maher. In kaj drugega je najprej rekel kot to, da tukaj pač lahko poje. Seveda. Kaj točno je rekel? »Ni nekaj o šmarnici govoro? Ne, čakaj, nekaj o tem, da bo sonce posijalo, e, to!«

Še vedno pa godi, obema, tako odru kot popevki, ko pride taka neo-nostalgija in ravno Raiven na Večeru slovenske popevke: Nad mestom se dani otvori z mojstrsko obdelavo večnih skladb Poletna noč in Orion. In ko Alfi Nipič v letu, ko bo dočakal 80 let, prav tu pove, kaj mu je »naredil« komad Štajerc. »Pred 50-imi leti sem prepeval na enem mariborskem festivalu, ki ga žal več ni. Pesem, ki me je močno zaznamovala. Kamorkoli sem prišel, so vedeli, lej, toti je prišo! In to je tista, ki jo je napisal mariborski hitmejker – Berti Rodošek. To je bila moja prva zmaga na popevki Vesele jeseni, prva od šestih. Mogoče pa pride še kdaj Vesela jesen nazaj. Skratka, to je bila tista popevka, ki me je popeljala v širno Slovenijo. Naslov pa je čist kratek. Štajerc.«

Hladno? Niti blizu, ker je tu 36. Folkart!

Ko Perpetuum Jazzile nedeljo namočijo z glasilkami. In ko se zgodi anekdota vseh anekdot na Izštekanem poklonu Vladu Kreslinu. Ko Plavi Orkestar oživi po, koliko je rekel Saša Lošić, petih letih in prvič prav v Mariboru? Z Dan ljubezni, pesmijo, ki jo je tako zelo imela rada njegova mama? Z dozo, ko punce raje izpustijo lulanje, če pa je Ako su to samo bile laži! In ko dobimo največjo disko kuglo na Disco operi ter obvezno otvoritev in poln zaključek 36. Folkarta.

Ja, saj to. Folkart. Velika povorka? Na praznični torek? Od Vodnega stolpa po promenadi pa gor po Gosposki in do Glavnega odra. Letos dež ni prišel blizu tako kot lani. In vsak dan v park, pa še na gostovanje v okolici. Tiste ikone na glavah Indijk? Maorske face in miganje s perjem? Črnogorski vrvež v parku? Panamske zastavice? Južnokorejska dinamika? Portugalsko sukanje? Kako je že rekla Mojca Pehant zadnji večer na zaključku 36. Folkarta? »Čeprav se je večer malo ohladil, dobro ohranjamo temperaturo!«

Hit! Zicer!

Festival Lent 2024 si bomo zapomnili zlasti po tem, da smo bili (tudi) doli. Oder pri Stari trti. Eksperiment mogoče dan, dva. Tretji dan že ne več. Potem pa zicer. Ko so enkrat tam stali Vołosi? Klasični muzičarji s Poljske, ki pa so vražje godli. V bistvu pa … Že ko je prvi večer Marina Zettel iz Marina & the Kats rekla: »Tukaj smo, pa ja, spijte kaj, imejte se fajn, dajte si duška!« Če povede, nastavi takšen sving? Je jasno. Ta oder je čisti zicer. Hit.

Kjer so si med nastopom hrvaške skupine Nemanja premikali ljudje mizo. Ali pa gledali, kako godalni kvintet večinoma sivolasih gospodov zažiga, kot da jutri ne obstaja? Da Pantaloons niti ne omenjamo, dodamo lahko le, da bela tuba pač pritegne. Oder pri Stari trti je »petka« staremu prijatelju, s katerim delaš načrt za naprej. Ja, še bi. Pa če sta na odru magari dva, kot sta razkazala zadnji večer Romachild in izprašila plejado žanrov.

Dva stolpa, dve klasiki

Šegec je dal izhodišče: »Vsi vemo, da takoj za politiki je drugo največje sranje CO2. Zamislite si, koliko CO2 je shranjenega v špricerjih! Uničujte CO2 in uživajte v glasbi!« Jurčkov – Večerov oder je klasika, kjer muzičarji, kot je Uroš Perić, na koncertu v čast in poklon Vinku Mandlu priznajo: »Jaz sadja praktično ne jem, mogoče eno jabko na dan. Pa jagodo v sladici.« Oder, ki kadar res privabi, kot je bilo na Piše se leto, ko je po Stari pes nato Alo!Stari uletel takoj po zgodovinskem fuzbal dosežku, ali pa na Kokosy, deluje malenkost utesnjeno. Vemo. Enako tudi zadnji večer, ko je bila Masayah skoraj paf, ker je dobila takšen obisk. In podporo. In pozornost. Kadar je bilo sproščeno in propustno, tedaj je bila nedelja s CCR Remember tako luštna: »Veste, John Fogerty, ko je bil enkrat pri nas v Sloveniji, je bil na Soči in je napisal točno ta komad o naši krasni reki. Green River!« In enako je bilo z morda največjimi pozitivci – Orleki. Knap’n’roll je živ, zdrav in navihan, Vlado Poredoš pa je, bemtiš, res 35-krat rekel, da praznujejo 35. let.

Z Juretom Torijem vred, letošnjim kuratorjem Jazz Podija. Ob Orlekih je nastopil v zasedbah Tori Tango in Satori še v Sodnem stolpu, kjer smo na uvodni večer s Flamenko Oblivion spoznali novost. Ne, ne ribice, bobipalčke ali kaj takega. Ne, ne. Pahljače! Te so bile nujne na začetku in na koncu, oba vikenda pravzaprav. Zakaj? Ker je Sodni stolp nosil štirikrat napis razprodano. Razturile so Katice, vseh 12 dečev in Sergej Ranđelović – RunJoe na bobnih. Samo boben daš zraven in – vau. Sodni stolp je dobil jidiš z Vito Mavrič, kitajsko violino erhu z Duom Harmelogic, zamišljenega Primoža Vidoviča

Mehiški stroj za lentovsko žur produkcijo

Za Minoriti – Oder Nove KBM pa … Kaj naj še dodamo? Po vseh teh letih? Ko je avditorij Lutkovnega gledališča naš drugi veliki oder, prostor, ki se ga je oblegalo na »naloženem« dvorišču, se kukalo vanj z afterji, kakršnih ne bo več. Zdaj ima ustaljeno kombinacijo, ko se začne skoraj resno, nato se tam smeji, da bi se na koncu plesalo.

Amira Medunjanin je na uvodni večer izdušila vse naše duše. Pretekle, sedanje in prihodnje. Ibrica Jusić je z najbolj potrpežljivim psom ob sebi menjaval kitari, ampak potrpežljivost se je izplačala, ker tako 12-strunke ne igrajo več.

Tadej Toš je v ponedeljek potreboval pol ure, da je sploh prišel do svojega naslovnega programa ABRAhmm. Ker je šel na fuzbal. In nas, z grbom na šilt kapi, povozil. Ko pride pa JazzLent … Koliko prstov ima Alfredo Rodriguez? Noro. 57? Ko se Fatoumata Diawara, najbrž največa globalna zvezda letošnjega festivala, pokloni tako flegma svojemu menedžerju s Happy Birthday? Ko Festen: Replicant zruži najprej na tiho, ko obiskovalci pretrpite terasa muziko izven obzidja, ki je tolkla, ne pa dotolkla vajba, ker je potem preklopilo na glasno obdelavo filmske klasike Bladerunner? In ko potem vse razguzi še Sonido Gallo Negro za veliki finiš. Ko so beli, veliki, namalani x-i na črnih majicah delovali res kot stroj. Mehiški stroj za lentovsko žur produkcijo.

Pržili na StandUpLentu

Napis razprodano so si podajali tudi na StandUpLentu (tri od šestih predstav), kjer so sicer počivali na ponedeljek in nedeljo, kar se je izkazalo za smelo, ker je bil tempo neustrašen. Admir Baltić nam je narisal fizioterapijo v toplicah, Srdjan Olman vse strokovnjake, Mladi po srcu so bili tako polni, da se je že težko dihalo, preden je potem Comedy roštilj spržil, kar se spržiti mora. Kaj so si naredili Tin, David, Rene, Srdjan, Omer, Perica in Pedja! Na grdo!

In kje je potem še gneča iz Salona glasbenih umetnikov po Godalnem orkestru Poletne glasbene šole? In hudomušni zaključki skladb Klavirskega tria Misterioso? Pa ves tisti vik in krik z Otroškega Lenta? In vse, kar je dal skozi Oder Triglav! Ooo, vprašajte 3:rma ali Simpatico, no, Simpatiko s k, kot nam je razodel zadnji (popol)dan Rok Vilčnik.

Blaž, Ana, LPS

Pa do Ane Desetnice še prišli nismo. Letos se je spravila (tudi) v kot, kjer je nekdaj stal Večerov oder oziroma mi pred njim, kar je še ena izjemno vabljiva lokacija. Pa četudi si malo dlje? Nič zato. KMŠ oder je dobil najbolj mladostno poletni koncert LPS, ko je po zraku ob najstniškem pričakovanju večnega poletja poletelo na ducate mehurčkov. Skriti hit pa je gotovo bil Vetrinjc – Bar Coda, letos s koncertnimi izvedbami v pozni večer, pri čemer je bil (drugi) petkov špil nekaj najboljšega, kar smo doživeli v zadnjih letih. Ja, tudi zaradi imena: Blaž, Blažev prijatelj in prijatelja Blaževega prijatelja. Festival Lent je tudi festival, ki vključi migetavo 33. Odprto plesno sceno, Mednarodni filmski festival StopTrik, vsebinsko firbčna in popotniška Živa dvorišča ter potapljače na Benetkah.

Se vidimo 2025!

Dvaintridesetka je tako pokazala, da smo šli tja, kjer smo ves čas bili. Če ne fizično, pa vedno v mislih, pričakovanjih, upanjih. Kot je rekel direkor festivala Vladimir Rukavina – Gogo pred začetkom: »Če kaj, so stalnica spremembe.«

In prav te so v bistvu celo največja draž, izziv, specifika. Za vse. Obiskovalce, nastopajoče, organizatorje. Festival, ki ima takšen obseg, da je skoraj nujno prevozno sredstvo takšno, primerno za peš cono. Festival, ki ima program od 18.30 do 2.00. In še prej. Festival, ki je ob reki tako navdahnjen. In poleten. Festival, ki je v dvaintrideseti izvedbi bil, kar je vedno lahko bil – iznajdljiv. Ker ima takšne obiskovalce. In nastopajoče. Festival, ki je doma ob reki in je s programom stekel v mestu. Poplava vsebin, dogodkov, prizorišč. Festival, ki mu kratko rečemo – Lent.

To bil je Festival Lent 2024.

Aja, bi kdo imel karto za zadnji after? Imamo. Za 2025! Se vidimo!

Dnevničarska beležka

  • Feki je v Sodnem stolpu drugi dan dal avizo kar še od prvega dne. Da vi vidite ta šprint! Aja, pa tisti, ki je zeznil Fekija, da je fasal 200 + evrov kazni na parkingu? Uuuh.
  • Še bolj sta laufala Andi in Jakopanec, ko je štrom zabrisalo ven na Kokosyh na Jurčkovem – Večerovem odru. Boris Kokalj, pevec zasedbe, se je res izkazal. Drugi bi ob najbolj znanem komadu na vrhuncu špila najbrž pošizili.
  • Če smo že pri kablih … Vita Mavrič si je stopila na mikrofonski kabel že na tonski. In, jasno, še na špilu v Sodnem stolpu.
  • Špricer baza je pač taka zver, da tam nad točenim pivom pač obupajo. Vinku Mandlu z Urošem Perićem na čast in v spomin.
  • Lučke na Sava tiho teče bodo seveda ostale v spominu, je pa spomin malo zdelal Sašo Lošića, ko je zamešal Fa Fa Fašista z Zelene su bile oči te, haha.
  • Premik mize med nastopom Nemanja na Odru pri Stari trti je drzna, ampak uspešna poteza.
  • Mehurčki na KMŠ odru? Med LPS? Za film!
  • Če so imeli Pantaloons na drugi petek najbolj zgodnji after party, je bil skriti hit nastop postave z najboljšim imenom: Blaž, Blažev prijatelj in prijatelja Blaževega prijatelja. Vetrinjc – Bar Coda je dobil večer, ki je več kot le konkuriral celo Afterju na Minoritih.
  • Jaz, torek, po Alo!Stari: »Čuj grem, vlilo se bo … [čez 15 minut doma] Uh, za las!«
  • Jaz, sreda, na JazzLentu: »Čuj, pa ne bo še lilo … [čez 2 minuti] Kak pa lije!«

 

Piše. Jaša Lorenčič