Vse se je začelo z vse prej kot navdušeno dvanajstletnico. V šolskem godalnem kvartetu je manjkala viola, zato je učitelj violinistki Emmi Wernig predlagal, naj zamenja inštrument. »Sprva sem bila užaljena. Vedno so mi govorili, da je viola za tiste, ki jim na violini ni uspelo,« se danes spominja s smehom (Musical America, 2025).

Malo je ansamblov, ki zmorejo v muziciranju tako prepričljivo združiti dve na videz nezdružljivi skrajnosti: popolnost in svobodo. Triu Gaspard to uspeva z osupljivo lahkoto. Prepriča z vrhunsko, tehnično podkovano igro in natančnostjo, vendar ob poslušanju vselej začutimo tudi vznemirljivo spontanost, kot da interpretacija, ki jo podajajo glasbeniki, ni vnaprej premišljena in naštudirana, temveč nastaja dobesedno na licu mesta.

Četudi je violončelo pričel igrati že pri osmih letih, kar je bilo ob materi violončelistki in očetu violistu malone samoumevno, je na vprašanje, kaj bo, ko odraste, vseeno vztrajno odgovarjal: »Operni pevec!«

Že pri desetih letih je vedel, da ga popolnost sama po sebi ne zanima. Oče, njegov prvi učitelj violine, mu je za zgled predvajal Itzhaka Perlmana in Anne-Sophie Mutter, ko očeta ni bilo doma, pa je skrivaj poslušal posnetke Gidona Kremerja, ki ga je očaral s svojo drznostjo.

Težko bi našli glasbenico, ki bolje pooseblja letošnjo festivalsko misel, da umetnost ni odsev življenja, ampak se napaja iz njegovega najbolj intimnega jedra. Ameriško-novozelandska violinistka Geneva Lewis o glasbi namreč govori, kot da bi bila obsijana z našo rumeno neonsko svetlobo.

Romantiki so vedeli, kar sodobni človek pogosto pozablja: življenja ni treba nenehno urejati, pojasnjevati, razumeti. Treba ga je čutiti, se mu čuditi. Živeti je treba radovedno in z zavedanjem, da je svet še vedno poln skrivnosti, ki samo čakajo, da jih odkrijemo.

Vstopite vsi, ki še znate hrepeneti. Ki verjamete v ljubezen. Vstopite, pozabite na vsakdanje, začutite nemir iščočih, vznesenost zaljubljenih in strast ljubimcev. Vstopite – in odkrijte dogodke Festivala Maribor 2026!