Naj se zgodi!
Malo je ansamblov, ki zmorejo v muziciranju tako prepričljivo združiti dve na videz nezdružljivi skrajnosti: popolnost in svobodo. Triu Gaspard to uspeva z osupljivo lahkoto. Prepriča z vrhunsko, tehnično podkovano igro in natančnostjo, vendar ob poslušanju vselej začutimo tudi vznemirljivo spontanost, kot da interpretacija, ki jo podajajo glasbeniki, ni vnaprej premišljena in naštudirana, temveč nastaja dobesedno na licu mesta.
Pevec z lokom
Četudi je violončelo pričel igrati že pri osmih letih, kar je bilo ob materi violončelistki in očetu violistu malone samoumevno, je na vprašanje, kaj bo, ko odraste, vseeno vztrajno odgovarjal: »Operni pevec!«
Balet pod zvezdami: zaradi priprave prireditve omejen dostop na Glavni trg
V petek, 4. septembra 2026, bo na Glavnem trgu v Mariboru potekala prireditev Balet pod zvezdami: Romeo in Julija, ki jo bodo pripravili Narodni dom Maribor, SNG Maribor, EZL EK – društvo za interesno in umetniško delovanje, Zavod za turizem Maribor in Mestna občina Maribor.
Ne zgolj lepo. Resnično, pristno, iskreno!
Že pri desetih letih je vedel, da ga popolnost sama po sebi ne zanima. Oče, njegov prvi učitelj violine, mu je za zgled predvajal Itzhaka Perlmana in Anne-Sophie Mutter, ko očeta ni bilo doma, pa je skrivaj poslušal posnetke Gidona Kremerja, ki ga je očaral s svojo drznostjo.
Ko glasba postane osebna. Zelo osebna.
Težko bi našli glasbenico, ki bolje pooseblja letošnjo festivalsko misel, da umetnost ni odsev življenja, ampak se napaja iz njegovega najbolj intimnega jedra. Ameriško-novozelandska violinistka Geneva Lewis o glasbi namreč govori, kot da bi bila obsijana z našo rumeno neonsko svetlobo.
Romantika in dinozavri?
Romantiki so vedeli, kar sodobni človek pogosto pozablja: življenja ni treba nenehno urejati, pojasnjevati, razumeti. Treba ga je čutiti, se mu čuditi. Živeti je treba radovedno in z zavedanjem, da je svet še vedno poln skrivnosti, ki samo čakajo, da jih odkrijemo.
Leto 2093: »Kaj, saj valda poznaš, kaki pa je bil Festival Lent 2026, ne?«
Plesali smo tajvanski tango. V burek pitu. Z Dubiozo Kolektiv. Takoj, iz prve, prvi dan. Skočili sredi terga na Glavnem odru s tal v luft, vsi smo šli v – božjo mater z Magnificom. Asimilirali smo se, čeprav ni bilo smisla, da se upiramo Laibach. In Morcheeba je (u)videla, kako je, ko na festivalu tiskovko posluša še kužka, da se je potem zibalo in zibalo, pa rekli so nam, da smo blagi, mili, lepi, krasni. Noben ni z marelo nobenega v oko štokno med Mi2. Na DEMM smo na KMŠ odru čiiisto zadnji dan spoznali na nabitem Glavnem trgu, kaj je Pussy punk. Polno je bilo na Živih dvoriščih, tudi ob pol šestih pri 34 stopinjah je bil le kak zic fraj, ko smo debatirali o Avsenikih z Markom Radmilovičem.
»Adeeeeejo, kaaaj pa tooooo?!?«
Polno tu, polno tam, polnooooo! DEMM. Mogoče tam pri zidu Glavnega trga. Folkart zaključek? Za sedeži, ker ti so bili polni. Adrian Younge JazzLent? Razprodano. After Vetrinjc – BarCoda? Zadaj za odrom. Ker tako je, ko pride finiš vseh finišev. Pifke je fasal šampanjec. Dobro, Borko si je sam počastil konkretno krasto. In potem je tu Gogo. O, Gogo. Na glavo z glavo v torto. Za veliki finale, za zadnji dan 34. Festivala Lent. Ko greš, na zadnji dan, na (skoraj) vse odre in vidiš, doživiš, pobašeš Lent, ki je res, res, res neponovljiv. Sobota, ko ob treh na afterju slišiš: »Saj pri’eš še nazaj, ne?«
Ko pride tisti en moral-si-biti-tam špil. In potem še en. In še en.
Skye Edwards je dvignila krilo svoje prekrasne obleke, mojstrska kreacija, v katero bolščiš, pa se v barvni kombinaciji izgubiš. Ter pokazala čevlje. Škornji, čevlji? Oboje? »Poglejte! Poglejte te moje čevlje! To so moji čevlji za spalnico, ne niso, samo poglejte, no, poglejte, kako lepi so!« Skye Edwards je bila tako prekleto dobro razpoložena. »Ni šole, pa še vikend je!« je vzela Morcheeba na Glavnem odru in v dobro voljo zazibala enega vrhuncev Festivala Lent 2026.
110-krat Predin, Lovšin, Kreslin + 300 špricerjev = Piše se leto 2026!
Ampak še preden je Gogo na Glavnem odru na Piše se leto 2026, ko je četrtek že bil petek, ko so se vsi Lenti zlentali v enega, v en zgodovinski trenutek in neskončni občutek, še preden je slavnostno, hlastno in epsko nagnil, še preden je pokazal, kako se to po lentovsko dela, kaj šele, ko greš v penzijo, ko imaš »zadnji Lent« in se ne špara(š), je še navrgel: »Emotiven večer je. Čakaj, štejem, ena, dva, tri, o pijači se menimo, ne? Koliko vas je? Nikoli še nismo šli, da ne bi runde plačali, je tak? In danes: 300 špricarjev za vas na moj račun! Tam, na šanku, Sina, to gre na mene! Lent in Slovenija – gre naprej.«