»Kurcšlus«, tuba, »kugla«, distopija in čagaaaaa

Ne. Toliko »čaganja«, da če je petek predskupina, potem bo sobota, zvezda večera, morala dati res vse od sebe.

»Tam zamujaš čago!«

Kjeeee šeee? Kam še? Če pa … Pantaloons so se odlepili na Odru pri Stari tri. Bela tuba, karirasta srajca in plešoče promenadanje. Zasedbi Kokosy se je zgodilo nemogoče. Kurcšlus. Ja, sredi naj komada je vse vrglo ven. Pa je Boris Kokalj dalje zabaval. Selfijev vredno. Ko imamo na StandUpLentu res Mlade po srcu, ne samo na odru, ampak 80+ letnike med publiko. Disco opera na Glavnem odru je imela gigantsko disko kuglo in pevce, greha vredne. In tiste kugle. Ana Desetnica je akrobatala. JazzLent je s Festen: Replicant pokazal, da se pleše še potem, ko svet, humanoidi in neonske oči umrejo kot solze v dežju. After je bil nabit, Vetrinjc – Bar Coda pa je upravičil vsa pričakovanja z zasedbo z neprekosljivim imenom.

Bil je petek. Ne le generalka za današnji veliki finale. Kot predskupina, ki da zvezdi večera vedeti. Na pune ali pa bo nekdo zinil. No, to. »Čuj, tam je še čaga.«

Najbolj zgodnji after party

Prav čaga, ki bi se jo res zamudilo, je bila na vrsti še po svetlem. Poudarek na še, ne na šele. Pantaloons smo gostili, že že. Leta 2020 smo jih gostili drugič, ko so imeli po dva nastopa v sklopu trškega ciklusa Pozor! Muzika na cesti. Kaj smo zapisali? »Koliko hrupa, zvoka, eksplozije, vesolja lahko res naredijo trije tipi? Koliko, vprašate? Izkaže se, da prekleto ogromno. In to sredi mesta, na Glavnem trgu, pa še niti tema ni bila! Luka Belič na tenor saksofonu, Aljaž Markežič na spektakularni tubi in David Nik Lipovac na bobnih. Z eno besedo: Pantaloons. Samo trije so bili, samo trije. Pa so »sprašili« in spržili takšen nastop, da smo preštevali, če je sploh možno, da so res le trije. Pa so bili.«

Kaj naj potem dodamo zdaj? Razen, da po treh nastopih na Glavnem trgu so si ne samo zaslužili Oder pri Stari trti. Ti trije, ki zvenijo, kot da jih je 97, si zaslužijo večje odre. In spet so po svetlem, tam od osme dalje, razgrajali. Velika bela tuba, karirasta srajca s saksofonom (z najbolj pisanim ustnikom) in migetanje za bobni. Trojica, ki je premikala folk; en, dva, sem, tja. S temi besedami, s tem ritmom. Že tako ne vemo več, kako naj še prehvalimo novi oder, je pa dejstvo, da je tak uvod pozno popoldan lentovski šus. Težko si bolj odpičen, ko grejo skozi zmiksani verzi tipa »skrivate se znotraj sami sebe / najboljše, da pokažete, kdo v resnici ste / naj vas ne bo sram«. Pismo, če to ni kar slogan za ta oder, za letošnji festival. Roke narazen in petkov jebivetrski pristop. V bistvu … To je bil najbolj zgodnji after party.

Pridema tu mimo? Ne. Ne? Ne.

»Čuj, kaj boma prišla tu mimo s peciklom?« me je tam na trgu vprašal Borko. Nak. Na ta večer je šlo s peciklom bolj naokoli. »Imamo še dva komada,« je zasopihal Luka Belič, »in od zdaj gre samo še navzgor!« Kam, človek, navzgor? V stratosfero? S to kombinacijo afrofunka in breakbeata in dubstepa? »Da se ga »odesimo«!« Kdor je bil, ve zdaj, kaj to pomeni. Ali kot mi je rekel glasbeni profi: »Čuj, če grem pol na JazzLent, ne morem toliko hkrati.«

Izkaže se, da gre. Ker včasih pride nepričakovana pavza, ko je koncert na vrhuncu. Še zadaj je, tik preden se je zgodilo, nekdo kazal na Jurčkov – Večerov oder. Evo, ta, ta je njihov največji hit. In, o, je. Kokosy, odbiti mladi rockerji, ki polnijo ljubljanske odre. Ampak ni nujno, da se to prek Trojan prevede v top večer, podoben koncert. Ne zanje. Ne za Kokose. Svoje kolo si, če si hotel mimo, tiščal kar gor po travniku. Spodaj pa smo našteli, koliko, ene štiri, pet vrst? Na slabem metru? Morje mladih, zagnanih teles. Ne, za take koncerte Jurčkov – Večerov oder ni optimalno postavljen, ker zadaj ali ne vidiš, čisto zadaj na travniku pa dobiš že manj doze, lahko pa dobi nekaj, česar drugi ne morejo.

Kurcšlus.

Gospod, kako ste pa vi kaj?

Ja, ven je vse zabrisalo. Ja, med Planeti se vrtijo. Najprej pomisliš, pa ti pobje so res tako ubrisani, da bi namenoma naredili kaj takega. Ne, ne. Ko si videl zasopihanega Andija in za njim kamenolicastega Jakopanca, kako sta laufala … Je šlo zares. Dobro, Šegec se ni pustil motiti, sredi debate za mizo ob Vodnem stolpu, kjer tako lepo zapiha. In kaj je ostalo potem Borisu Kokalju? Pevcu, ki se je, kot smo izvedeli v sredo na Izštekanem poklonu Vladu Kreslinu, nekdaj stiskal za selfie k Vladeku? Brez štroma, zdaj zares, ne na način Longyke. Dobesedno izštekani. Ven zabrisalo.

Stopil je na tiste kocke pred odrom in se začel v hrupu petkovega večera pomenkovati. »Gospod, kako ste, pozdravljeni.« Ena punca mu je iztegajoče prosečih rok pomolila mobitel, on ga je vzel in zdaj naredil odkačeni selfie. Haha, kako se to vse obrača, ne? In po kakih par minutah je le zasvetil. »Ej, folk, smo nazaj!« In šli dalje tam, kjer so nepričakovano končali. V koncert, ki je kar klical po … Ne, ne toliko po dobrih starih časih, kolikor po manj natiščanem odru. Ker bi tam to bil nadkoncert. Kokosy imajo več kot očitno publiko tudi izven centra.

Vidovičeve roke, Šimekovi štosi

V Sodnem stolpu je bila računica jasna. »Vrate pusti kuj odprte.« Segreva se, je pa res, da je Primož Vidovič krenil tako predano, da ni pisnil nič, vsaj ne med prvimi tremi komadi. Pustil je, da vse najprej povedo njegova besedila. O tem, da pleši, Barbara, pleši v Reci, reci Barbara. In potem jo prosi odpuščanja. Nese na vrt. S temi rokami? Si gladko predstavljamo, ker česar ni povedal z besedami, je z rokami, ki so bile nekaj med violino in dirigentsko palico. Če je ostal prostor, mesto, luknja za kako podpičje, je pa vskočila četverica v njegovi zasedbi.

Česar ni povedal Vidovič, so pa, ne bodo zamerili, zlapali na StandUpLentu. Na prireditvi Mladi po srcu. In je Sašo Stare na začetku pozval obiskovalce, naj dvigujejo roke glede na dekado svoje starosti. Ni najbolj upal, pa je vprašal, če je kdo med prisotnimi star med 80 in 90? Gospod, tam, tretja, peta vrsta je dvignil roko. E, vsaka čast! Mi smo ujeli zimzelenega Vinka Šimeka, gospod iz tretje, pete vrste ga gotovo pozna tudi kot Jako Šraufcigerja.

Glavno, da smo šli v fuzbalu naprej!

Izhodišče, punchline? Glavno, da smo v fuzbalu šli naprej. Pa četudi bo »Ursula von der Leyen spet predsednica evropske komisije, čeprav ni mogla braniti sebe kot obrambna ministrica, glede na to, da ima sedem otrok.« Kar nekaj politike je dal Šimek, ki bi roko dvignil med 70 in 80 let, začel pa s »Sašo, malo dolg si bil, jaz si moram plenice menjat«.

StandUpLent je bil razprodan, nastopila sta namreč še Tanja Kocman, ki je, eeeem, še vedno mlada, ne le po srcu, ter John Denhof, prvi bankir mesta, ki drži tempo nastopov na Festivalu Lent. Večer, ko smo videli tudi še dva bivša Autsajderja, katerih član je bil Denhof, pri čemer ti Filip Flisar, ko mu odstopiš plac na wc-ju, ko si že umivaš roke, v miru reče: »Eh, daj no, ko človek se lepo umij.«

Pa ne veš, ali te heca ali kaj, haha.

Kugla vseh kugel

Sta se pa hecala dva živahna upokojenca, Adelmo in Miranda, nekdaj cirkuški zvezdi, ki praznujeta 50 let kariere. Prvih 50 let. Klasična zakonca, le da se Miranda zvija od jeze, Adelmo pa jo komaj dvigne. Ana Desetnica je seveda tukaj, praviloma po trikrat na dan! Nocoj bo, mimogrede, namesto odpovedanega Podganjega lovca plenilski Zadnji ulov ob 21.30 vis-a-vis Odra pri Stari trti.

Prišli so na Glavni oder še tretjič. Jap. Novosadski Big band ter člani zbora in orkestra Opere Srbskega narodnega gledališča Novi Sad. Prvič s premešano Rock opero (2022), drugič z Queen Symphony (2023) in zdaj še z Disco opero.  Kaj pa disko kugla! Ni diskača, ki bi v Mariboru še v najboljših časih spravil noter tako kuglo. No, pa toliko nastopajočih. Saj tam je orkester na odru, pa big band, pa rock muzičarji, ja ja. Ampak to gre, se spoji v celoto, od začetnega disko venčka prek obveznih Celebration (Kool & the Gang), Waterloo (Abba) in kasneje do nujno nujnih Billie Jean (Michael Jackson), Hot Stuff (Donna Summer) in do I Will Survive (Gloria Gaynor) ter bolj sodobne Uptown Funk (Mark Ronson).

Mi smo ujeli ob Street Life, ki ga je oživila Bojana Stamenov, še Play That Funky Music White Boy (Wild Cherry), ko se je ob glasu in stasu Nevene Reljin marsikomu kar milo storilo. Morda Glavni oder tokrat ni bil več tako napolnjen kot v prvih dveh izvedbah, toda pri energiji se to zagotovo ni poznalo, je pa ob disko glasbi res, res težko sedeti.

Distopija, potem pa – ples

Zakaj? Zakaj ravno na Festen: Replicant? Da je tuklo k nam na oder spodaj iz lokala? Vemo, tuc-tuc moteče, ker ko se v tako precizno obdelavo in svoj pogled na klasiko Bladerunner. Utripajoče, obvezno distopično in basovsko. Saj na koncu, ko smo slišali še glasbo iz filmov Eyes wide shut, 2001: A space odyssey, The Shining, Full metal jacket, Dr. Strangelove, ni bilo dvoma, kdo je bil zvočni kralj večera na Minoritih – Odru Nove KBM na JazzLentu. Ne moreš tekmovati s Festen, to pariško skrivnostjo. Za petkov večer najbrž res pogumen izbor, toda četverec je prepričal.

Po taki, filmski, distopični glasbi se je proti koncu plesalo. Ne, to kakopak ni novost, ne more biti, JazzLent z Minoriti bi bil »narobe«, če se ne bi plesalo. Da se tudi na to. O, ja. Po dolgih pejsažih saksofona in utripajoči muziki filmske krajine. »Dajte, plešite, če želite,« je poprosil Amien Fleau. Ni treba dvakrat rečt.

Blaž. In prijatelja.

Blaža poznam. Zdaj, ko prvič vem, da mu je ime Blaž. Pa sem ga slišal že razketat. O, ja. Če bo kakšna Pantera kdaj iskala pevca, Pomaranča ga je, jebiga, že našla, ga lahko najde. V Blažu. Z dvema priimkoma že v naši napovedi. Švegelj in Špegelj. Pravilni je slednji. Zakaj potem zatipek? »Ker pač … Saj veš … Luka,« mi je Blaž rekel, ko petek še ni dočakal večera v enem tistih mariborskih punktov, kjer točaji bolje točijo pivo kot kavo. Že tedaj so imeli majice. Ansambel Luke Igerca.

Že to bi bilo dobro ime za ekipo, ki na akustiko preigrava štikle tako, kot se jih je včasih na lentovskih Benetkah. Ampak ne. Nadeli so si ime vseh imen. Blaž, Blažev prijatelj in prijatelja Blaževega prijatelja. Ko že pol ure v špil to poveš Tanji Kocman, ki je bila tam, ker je uro prej zabavala, se zareži. Na glas. Kaj? Ja, take face so to. Tam, proti Koroški. Ne vsi, ker itak so bili le Blaž, Blažev prijatelj in prijatelj Blaževega prijatelja. Blaž, Luka in, kasneje, na cajonu še Denis Jančič. Četrtega prijatelja, Martina Počkarja, ni bilo.

Vse manj je ... Ja, tudi ta je bil!

Ampak Blaž, človek, ki ima glas, ki nikdar ni naročil kave z mlekom, ima dobra prijatelja. Zelo. Dobro, Luka Igerc je en tak tip, ki mu lahko rečeš prijatelj, ampak samo in zgolj, če imaš dober smisel za humor. Kakršen koli humor. Luka je zelo na hece. In takšen je bil koncert v Vetrinjcu – Baru Coda. Začel se je ob pol dvanajstih. Ja, imamo ponarodeli After zdaj že lep čas na Minoritih. In tam se vas je tudi nagrmadilo. To je večer, no, dva, če dodamo še današnjega, ko je Lent ena taka kljukica. Nujna. In toooop. No, nekako after afterjev je pa, če gre za glasbo v živo, moral biti ta špil. Naš, žal, prvi obisk Vetrinjca, ki je vsak večer nekaj podobnega naštimal. Tisti, kaj, ležalniki od stolov. Lučke. Trije barski stoli. Oder, ki gre gladko v kombi. Zadaj, ob steni. In takšna dobra volja.

Od začetne Dolgo nisva pila, pri čemer je trajalo, da je na oder prišla prva runda. »Zelo radi imamo en štiklc, ki ga poznamo gotovo vsaj trije. Nosi naslov Zlobna vila.« Seveda je tej sledila Dobra vila (Tabu). »Zdaj pa dajte aplavz za prijatelja, s katerim pa res že dolgo nisva pila,« je napoved šla za Jančiča, naokrog pa Highway to Hell. Ja, klasike so letele – tipa Under the Bridge. »Naslednja pa je o najpogostejšem prebivalcu Nizozemske,« je šla napoved za Bicikl (Leteči potepuhi), s kletvico se ni štedilo v Pa si šla (Mi2), obudila se je Takoj se dajva dol (Pomaranča), pa večni gigahit Anita (Halo) in tja do neskončne Vse manj je dobrih gostiln (Andrej Šifrer).

In kdo ve, kaj še. Ampak za dnevnik je treba, bemtiš, čimprej domov. Greš ravno, ko se najde gostilna v času znanosti in tehnike, avta, televizije. Namesto v jok in na drevo zaviješ drugam. In na obvezni poti do 24-urne pekarne srečaš še – šefa. »Gogo, Vetrinjc, kaka čaga!« In on, tudi na kolesu, mahajoče: »Veeeem, tja greeeem!«

Izjava dneva

»Gospod, kaj pa vi, kako ste kaj?«Boris Kokalj, Kokosy, ko je zmanjkalo elektrike na Jurčkov – Večerovem odru

 

Cifra dneva

4 – Pantaloons so že četrtič nastopili na Festivalu Lent, poprej trikrat v dveh izvedbah na Glavnem trgu.

 

Sobotni fotofiniš!

  • Zadnji dan Festivala Lent je dan, ko imamo najprej en sam nasvet. Vse. Kar vse. No, če imate vstopnico za zadnji, ponarodeli Minoriti After Party.
  • Namesto Pravljice o letečem kovčku bo na Otroškem Lentu predstava O dimnikarčku, ki je iskal srečo. Vetrinjski dvor ob 18.30!
  • Domače vedno paše. Simpatico. Oder Triglav. 19.00!
  • Romachild. Dva modela. Martin Štibernik in Roman Ratej. Kitare in boben. Dva? Ja, dva. Garažno bo za zadnji dan na Odru pri Stari trti. Od 20.00!
  • Lani so na zadnji večer raztrgali Batista Cadillac, letos pa pride zasedba, ki jih je ugnala v finalu Eme! Ja, LPS na KMŠ Odru od 21.00 naprej.
  • Nikjer toliko krikov in viž in vrtenja kot ob zaključku 36. Folkarta! Glavni oder, tokrat izjemoma že ob 21.00.
  • Novinka leta. Masayah. R&B + hip hop prihodnost! Bam! In pred njo Jah Mood On Je Collective, prva domača reggae supergrupa.
  • Kaj se to prži, cmari, peče? Ja, Comedy roštilj, sklepna šus kanonada na StandUpLentu. Devet komikov, še Renato Volker pa Perica Jerković pa ni-da-ni!
  • Kozmični mambo na odru, ki podpiše festival. Sonido Gallo Negro je devetčlanski stroj iz Mehike, ki ima tak opis, da bi delali krivico, če bi karkoli prekopirali. Le napotek; Minoriti – Oder Nove KBM od 22.00 dalje. Vstopnica za ta koncert velja tudi za after ali, po domače, gladko lahko ostanete. Do pojutrišnjem in še dalje!

 

Piše. Jaša Lorenčič