Pa jaz, pa ti, pa lentovska … ne, marela pa sploh ne!
Neee, to ne, je pa bil štart za infarkt. Pahljače v Sodnem stolpu, disko šlagerski Mustafa, em Magnifico, na Glavnem odru ter skok v globino vseh človeških duš z Amiro Medunjanin. Bam!
Šivalnica in popravljalnica. V Art kampu je. Desno od promenade. Vsak dan. Bomo danes, najbrž, šli kar tja. Najbolje. Ker moramo. Kaj pa naj? Najprej zašiti nazaj naša srca in duše. Ker po tem, kar »nam je storila« sinoči Amira Medunjanin … Na šivanje, nazaj, zdaj ko smo razparani po obdukciji naših na novo napolnjenih duš. In potem še na popravljalnico. Magnifico, o, ta Robert Pešut, on jih ima že 58, njegov veliki disko šlager orkester skupaj kakih »milijavžnt«, pa so še z violinami ob stojalih zibali, gibali, migali. Pa bemomast. On pa s kitaro in brez kot ultimativni šlager model, fit kot strela. In imaš, že po prvem dnevu, boke nastavljene na Festival Lent tretma. V popravljalnico!
Kar lahko pomeni samo eno: če je bil najbolj vroč festivalski dan že kar prvi, je bil tudi festival tak. Vroče, vražje dober. Še Lorca, dobri stari Federico Garcia, bi vlekel tančice. Iz Sodnega stolpa. Dol, ob reki. Mimo dveh odrov. Na promenadi, ki se polni in polni in polni. Ker smo … Ne, ne nazaj. Mi smo tu doma. Lent je tu. Na Lentu. In vsepovsod.
Enigma prvega dneva: kdaj je štart?
Prvi dan Festivala Lent je sicer itak enigma. Ker Lent? Je fluiden, premičen, viskozen. Ali, bolj po naše, »celi cajt«. Kdaj se je festival začel? Eeeem. V torek, na prvem od treh večerov 33. Odprte plesne scene? Mogoče. Že v četrtek, ko smo stestirali Glavni oder na Trgu Leona Štuklja in je morje plavih sedežev postalo morje tradicije s KUD Študent Maribor, ki je obhajal svojo veliko šestdesetletnico z naslovom Pod KUDovsko marelo – že 60 let? Morda. Ampak, vem, boste rekli, saj to pa gre skupaj: Lent pa marela. Mhm. Kot da bi se norca delali iz vseh tistih otvoritev, ko je Lent prvi dan, nujno, namočil dež, kar se je primerilo celo lani, ko je deževalo edinkrat. Štiri deževne dneve smo imeli v zadnjih štirih izvedbah.
Potem pa na Splavarski brvi na prenovljenem Lentu, tam spodaj, tam, kjer smo mi doma, tam, kjer se je vse začelo, Pihalni orkester Pošta Maribor zatrobenta »pa jaz, pa ti, pa židana marela!« Haha! Kakšen uvod! In smo šli, po promenadi; od Vodnega do Sodnega stolpa. Po promenadi, ki ste jo takoj že prvi dan najprej pofirbcali, potem pa še polentali. Pleh banda pa bo vedno pleh banda. Ko so šli s Splavarske brvi, se je slišalo: »Čujeeeeš, kiro zaaaaj špilaaaamo?« Aja, pa pohvale vsem obiskovalcem, ki so na brvi marljivo počakali na konec štikla. Tak se to dela!
Posvingali novi oder!
Kajti na Lentu sta letos dva odra. No, več jih je, ampak dva sta taka. Zunanja, klasična, brezplačna, pridi-pa-vidi sistem. Premiero je dočakal Oder pri Stari trti. Velik je. Nagnjen, naslonjen na reko. Mogoče je bilo še malo tipanja, ampak le dokler niso Marina & The Kats naskočili oder in ga zasvingali na svoj način. Kjer se zdi, da skoraj vsak od četverice; če že ne tolče po nekem bobnu, topota z nogami in, ja, indie swinga.
Na daleč, hej, v bistvu niti na blizu ne bi bil človek rekel, da so naši severni sosedi. Sploh ne, ko je Marina Zettl, skodrani primerek navihanega optimizma, zavijugala s hrabrim: »Tukaj smo, pa ja, spijte kaj, imejte se fajn, dajte si duška!«
Slogan večera, kot se je izkazalo.
Pahljače v ritmu flamenka
V Sodnem stolpu smo v teh doooolgih letih videli, doživeli, pojedli, spili, predvsem pa použili in slišali ter prepeli marsikaj. O, smo. Sodni stolp deluje kot klet, pa ni klet, sploh ne, ker vemo, da sta mu sojeni celo dve nadstropji. Spodnja etaža nudi intimo, ne pa tudi klimo (no, klime, ampak se lepše rima, da ne bo naša lektorica huda, čeprav, to je treba povedati, lektorica je bila na Magnificu tako razpoložena, da je zavriskala ob napovedi, da bo, če le gre, čim več vejic; in podpičij). Ker je Sodni stolp prostor, kjer se ceni, neguje in spoštuje »vstop/izstop ob aplavzu, prosim«, je tudi prostor, kjer so pahljače šle v šest-osminskem ritmu sem in tja, tja in sem. Pahljače, ja. Bil je, kot kaže, že takoj najbolj vroč dan, soparen kot krop nedeljske juhe, vendar v Sodnem stolpu je bilo tako znatiželjno, flamenkaželjno pričakovanje.
Kako ne, če pa je bil Flamenko Oblivion: Red Moon razprodan. Mhm. Eklektična zasedba, ki se zlaga skoraj legokockasto na oder, toda v tako strukturo, da je po uvodni kitari Tomija Štanfla, violončelu Mary Servatius in tolkalih Tjaša Kozloviča nato Živa Heričko Čerček prišla na oder kot dvoje. Najprej kot najbolj karizmatična bibliotekarka vseh časov, s tisto knjigo, morda celo sposojeno, če smo bili dobro videli. Nato pa kot urok. To te uroči, pokne, kresne.
Najprej s poezijo Federica Garcie Lorce. Ne, ne z njegovim znucanim štiklom, ki v Mariboru, vsled barve, ne bi najbolj vžgal. Itak je to bil rdeč večer. Bolj z melodijo in poanto. Da je Lorca, vsem znan, tudi velik ljubitelj flamenka, kot se najde v zbirki Globoka pesem. »Ker pri flamenku, sploh pri petju, vse izhaja iz – tukaj,« se je Heričko Čerček s knjigo v roki dotaknila prsnega koša. To je bil koncert, za katerega nisi vedel, kje in kdaj se je začel. Od uvodnega »štelanja« kitare, ki je na mah prešlo kar v pesem. Ta je pa potem prešla v razkrivanje tančice, vlečke, rute, vse to je bila uročena gibkost flamenka, ki nikakor ni deloval kot prevod, o, ne, tukaj je bila le originalnost. »Ker so komadi malo drugačni, bom tudi plesala malenkost drugače,« je bilo vodilo za vroč večer, v katerem pahljača iz rekvizita postane ritmični utrip, vlečka pa podaljšek hrepenenja.
Jurček in Večer spet na Lentu
Kako bo videti Jurčkov – Večerov oder?
Tako kot zdaj že lep čas nazaj, nismo šteli, ampak kakih pet, šest let pa bo? Tam, kjer se najboljše počutite. Na Lentu, spet ob Vodnem stolpu, kakor sta že bila. Promenadna! Z odrom, obrnjenem proti zidu, ne čez reko. »Da bodo ludi lahko tudi zadi na travi sedeli,« pravi Šega.
Fuzbal imava zacahnan, 25. junija zvečer, Slovenija – Anglija ob devetih. Saj takrat ni nič tak, ono, velikega, ne?
Eeeem. Kaj naj vam rečemo. Alo!Stari pridejo na Piše se leto. Ravno na Jurčkov – Večerov oder.
A neeeee. Kaj se je res Tine takrat zabrisal na Rotovžu med folk pred tremi leti?
Ne moremo ne potrditi ne zanikati, haha.
Kaj to je res, da na JazzLentu tam spredaj folk stoji in pleše?
Ne samo, da je res. Nujno je. Letos imamo vsaj štiri take adute, Fatoumata Diawara že zna biti kaj takega.
Šegec: Uničujte CO2 v špricerjih
Drugi »promenadni« oder je seveda naša klasika. Jurčkov – Večerov oder. Spet je tam, pri Vodnem stolpu, spet sta skupaj in spet nismo nikakor mogli zamuditi uvodnega nagovora. Saj ne vemo več, ali je Vladimir Šega – Šegec tako že kdaj prijavil. Mogoče je, mogoče ni. Stopil je gor in zabrundal najprej, v svojem prikupno štorastem stilu: »Spet vam bomo devet dni težili.« In krenil v monolog, vreden StandUpLenta – do tega nam na prvi dan ni prišlo priti, kot tudi marsikomu ne do vstopnice, ker je bilo Hecanje kot pojem z Vidom Valičem, Markom Žerjalom in Alenom Mastnakom razprodano.
»Vsi vemo, da takoj za politiki je drugo največje sranje CO2. Zamislite si, koliko CO2 je shranjenega v špricerjih! Uničujte CO2 in uživajte v glasbi!« Tako se je odprl tradicionalni oder, na katerega je močno stopila zasedba Nenad Kriljiv, skupina igralca Gregorja Grudna, ki je potem predala štafeto še Before Time, letošnjim zmagovalcem Šourocka. Prve ugotovitve odra? Tam, kjer je Špricer baza, se bo očitno uničilo dosti CO2, že prvi dan se je kar pred odrom zaplesalo, občasno se bomo malo stisnili, bo pa to oder, ki bo najbrž na trenutke najbolj zgužvan. »Hej, hej, ne hvali dneva pred večerom, ne, to ni moj namen, hej, hej!« je šla skozi kar polnopomensko ena uvodnih skladb. Zvok, kot se šika, sploh pa z dodatkom Grudna: »Danes je v bistvu odličen večer brez noči, ker je danes najdaljši dan v letu, hvala, Lent!« In potem iz publike poznavalci solsticijev: »Alo, fčeraj je bil, letos je prišo dan prej!«
Kaj je reeeekoooo?
Še nam se zgodi. Ne, ne najboljšim, to nismo. Ampak se zgodi. Sodni stolp, Jurčkov – Večerov oder in Oder pri Stari trti so si na uvodni dan nekako vzeli par minut »lufta«. Čisto okej, čeprav smo res točni. In kako točni? Magnifico je ob 21.32 že marsikaj povedal. Kaj je povedal, kaj smo zamudili, je vaš dnevničar spraševal najbolj izkušene lentarje, tam bolj zadaj na nabitem Glavnem odru. »Ni nekaj o šmarnici govoro? Ne, čakaj, nekaj o tem, da bo sonce posijalo, e, to!« In to ravno, ko je Magnifico prepeval: »Ko bo rodila šmarnica in dozorela kapljica / ko po ljubezni bo dišalo / takrat bo meni zopet sonce posijalo!«
Šele potem, v šesto nekje, najdeš enega od naših uradnih fotografov, enega tistih, ki ga skoraj ziher poznate, pa je pljunil: »Kaj te misliš, da je reko? Da je vesel, da ma tu špil, zdaj ko celi cirkus z njegovim špilom v Ljubljani!« Okej, okej. Itak! Sicer pa je Magnifico ogromno povedal. O ljubezni, ki se lahko kaže skozi teslo ali opel. »Fino je biti spet nazaj v formi, fino je, da te ljudje spet prepoznajo v Mariboru, pa so bili neki turisti iz Avstrije, pa so name kazale, malo sem se delal neumnega, so prišle do mene in me vprašale, če lahko eno slikco z mano, potem pa je rekla mama, no, daj, boš naredila slikco z Mustafo, očitno sem nek zdravnik iz neke turške serije.« Ja, Magnifico je oba ta štosa navrgel že pred dvema letoma. Ampak vsakič ju tako tresne, da se zdi, kot da spremljaš pesem, ki jo znaš na pamet, pa si cel vesel, da jo znaš na pamet.
Disko šlager, ukrojen za Lent!
Vsekakor pa je to bil še bolj Magnificov koncert. Kako je lahko Magnifico še bolj Magnifico? Ta njegov veliki disko šlager orkester. Sliši se tako … Skoraj smešno. »Narobe«. Kot s plakata za terasa band tam nekje iz ere, ko so bili terasa bandi cenjeni. Ampak ta veliki disko šlager orkester spomni tudi na začetke Magnifica – tako pristno. Saj ta kasnejša era, kamor spada vse od Pukni zoro, Cici mici, Tivoli, Samo malo, Zum zum, Evo me narode, vse to je ohranilo draž njegovega zrelega zvoka. Je, je. Ampak stari hiti, tam od Revolution Is My Solution in Pastirče iz prvenca Od srca do srca (1993) prek Čefur, Ubit ću te ja ter In ko enkrat bom umrl iz Kdo je čefur (1995) do Halo, gospodična, Iz Ljubljane v Portorož in Silvije iz Sexy Boy (2000), so podoživeli mladost na način, da je to bil večer, ko so še stoli, bogami, plesali.
Ob strani, tam pri banki, je že padla nagrada za najbolj razplesan mlad par, župan je ob ograji stoje objemal ženo in sta migala, zadaj se je pelo, še pri pisoarjih se je nekaj kakor zibalo. Kako se ne bi, če pa je Magnifico stresel – 25 komadov. Disko šlager je skoraj še bolj spisan, ukrojen za Lent. Za prvi dan. Za tak dan. In večer, no. In ta orkester, kjer dejansko sedeži plešejo, ker ta orkester, še vse tiste violine, viole, violončela v ozadju, vsi so zadaj vstajali in se zibali, ker, saj, hir aj kam, hir aj go. Za štirinajsti nastop na Festivalu Lent je Magnifico sam sebi tako visoko dvignil letvico, da če bi kdo rekel, da je to bila generalka za Ljubljano … Ni variante!
Še Ibrica med občinstvom
Ker pa je Festival Lent tako raznolik, greš direktno iz Samo ljubezen na oder, kjer je res – samo ljubezen. Če je še ta ostala. Sploh. Najbrž ni. Amira Medunjanin je izdahnila, ne, »izdušila« vse svoje duše pa še vseh tistih pred njo in najbrž za njo. Mojstrska trojica ob njej – Mario Rašić (bas), Zoran Majstorović (kitara), Leopold Stašić (violina) – je delovala kot varovalna mreža, v katero se je vsakič znova varno ujela po vratolomnih skokih v globino človeške duše. Izvedba pesmi, kot je bila pozno v koncertu, Emina?
To je prerezalo skoraj cel večer na koščke. Sevdah, tako zapet, le tu in tam s podlago, večinoma kar a capella, je dokaz, kakšen je Minoriti – Oder Nove KBM. Poln, prisoten, plemenski, pulsiran. Ko en glas povzame vse glasove, ki so že bili, so in še bodo, ter pritegne tako pozornost, da je Medunjanin pogledovala k svoji trojici, češ, kaj bi še. In je pokazala, da gre tudi Teške boje, štikl unikatnega rockerja Gorana Bareta iz skupine Majke (ta nam je, mimogrede, na Večerovem odru leta 2018 kinknil), še tak komad, prenesti v sevdah ter ga podoživeti s še težjimi barvami. Koncert, ki te izprazni, pa napolni hkrati. Koliko, skoraj dve uri, na polno, z drhtečim, a zanesljivim vokalom, ko je koncert še v tem času nekaj, česar ne more zajeti noben posnetek. Z občinstvom za čisto desetko, kjer je Ibrica Jusić, ki bo nastopil danes, sedel na stopnicah in vpijal in vpijal in vpijal. Kot vsi. V večeru, ki je fasal še razprodani after, kjer smo znova ugotovili, da je najlepše in najbolj sveže, ko se lentovski dnevi zabrišejo in zlijejo v en sam – festival.
Ja, to je Festival Lent 2024. Z napisi razprodano. In s polno promenado.
Izjava dneva
»Uničite ves CO2 v špricerjih!« – Šegec
Številka dneva
25 – Magnifico je imel na spisku 25 komadov!
Sobotna turneja
- Vas je premaknilo tole o Amiri Medunjanin? Popravni izpit je nocoj. Isti oder (Minoriti – Oder Nove KBM). Ista ura (22.00). In Ibrica Jusić, ki je pred tremi leti šibkega zdravja takoj rekel: »Maribor? Ni šans, da ne nastopim!«
- Hahaha! No, saj ni smešno, če ostaneš zunaj, ne? Da se ne bo ponovilo od sinoči, kar danes navalite na Strašno smešne na StandUpLent. Klemen Bučan, Andrej Bakreni, Alen Borišek in Dalibor Grbić! Haha, štart 21.00!
- Nad mestooooom seeeee daaaaaaniiii! Pa kdo ve, mogoče celo fašemo – Silvestrski poljub. Pride, ja, tudi neuničljivi Alfi Nipič. Na Večer slovenske popevke: nad mestom se dani, kjer bo Alfi poseben gost, slišali pa bomo tudi Nuško Drašček, Raiven, Veroniko Strnad … Glavni oder ob 21.30!
- Čisto poseben večer bo na Jurčkovem – Večerovem odru, kjer se bodo najprej spet pojavili Moveknowledgment, domača fluidna žanrska »razpaljotka«, ter nato Uroš Perić, ko se bodo spomnili tudi na Vinka Mandla
Piše. Jaša Lorenčič