Z nagajivimi »šuhi« ali pa samo v belih »zoknih«! Peti večer, ko nam ga dež pač ni mogel zabit’. Ko se »zalaufa« Folkart, pride vsaj šest evrogolov. Pa Tine samo v belih »zoknih«. In Alfredo v nagajivih supergah. Koliko prstov ima ta mojster? 57?

Prva je šla po lentovski promenadi pisana, klarinetasta Črna gora. Vodi. Pelje. Poda do Indije. Na glavi imajo, kaj, kaj je to? Na glavi imajo … Svečnike? Ikone? Simbole? Vse? Indija vratolomno s peto zavrne do Južne Koreje, pahljače gredo sem, tja, gor, dol. Zdaj je tukaj že Panama, vrti, suka, rola se, driblerstvo ritma in bombaža. Vse skupaj je prišlo do Portugalcev, ti gredo samozavestno in pomirjujoče zmagovalno. Kako ne bi, če pa za njimi … Nova Zelandija. Goli do pasu. Neustrašne face, ki povzročijo hakasto kombinacijo navdušenja in groze. Arghhhh! In to je bila … Zmagaaaaa! Na večer, ko so bili eni v našem dresu, drugi v nagajivih supergah, tretji pa samo v zoknih.

Kar je mislilo deževati, je oddeževalo. Ne, letos pa ne. Že lani nam je dež, edini pravi na celotnem festivalu, odnesel Veliko povorko. Letos? A-a, nak, ne, pa kje!

Če bi kje začeli kronistiko petega festivalskega dne 2024, bi kar na Veliki povorki 36. Folkarta! Na ta, ja, fuzbalski dan. Gori v Nemčiji se je stiskalo pesti (tudi) za 0:0. In fuzbalsko je bilo na povorki. Ampak tu je bilo priložnosti, prečk, štang in hat-trickov. Kot da bi si podajali najbolj pisano žogo, kar jih je. Do ultimativne zmage na Glavnem odru. Ko se zalaufa Folkart, se Festival Lent zasuka v svojem bistvu vse tja nazaj do svojih začetkov in jedra. Folkart je spet začel tam, kjer smo začeli mi, in šel od nabrežja Drave gor po mestu, kamor je zrasel, pognal in zažarel naš festival. Ko gre pisani svet po promenadi, se steguje od telefonov do vratov. Ko gre po ulici, sploh Gosposki, je gospa, mater, ozka, kot je bil naslovljen roman. Pa vse do Glavnega odra, na Trg Leona Štuklja, kjer se zgodi svečana otvoritev.

Lani, če se kdo spomni, nam je dež v torek odnesel povorko. Saj vem, saj vem. V včerajšnjem dnevniku smo izzivali vraga nebeškega in meteorološkega. Ampak če smo dali skozi ponedeljkov potres? Kaj bo potem par kapelj, ki je, ja, prekinilo Art kamp, dasiravno se je 25. otroški Folkart ravno tedaj še zavrtel. In Oder Triglav kasneje takisto. Saj pa te nismo s cukra, ne? Kje pa. Šest skupin in država gostiteljica so takoj upravičili izhodišče, da bo barvito, živahno ter veselo. Zdaj, zdaj pa se Lent res »gor vklopi«, že ko to pišem(o), se poje, vriska, pleše in vrti, ker Folkart prinese svet v mesto.

Peti dan je bil takšen ringlšpilasti, da je imel legendarni bobnar Drago Gajo v Sodnem stolpu na sebi kuj naš dres. Festivalskega, ja. Se je kar spodobilo za prodorni, res orto jazzovski Sax Summit Quintet, kjer sta Jure Pukl in Lenart Krečič s svojima tenor saksofonoma dajala vse možne jazz odtenke.

Na Odru pri Stari tri je namesto ukrajinskega kolektiva Hudaki Village Band nastopil, uh, izdatno naslovljen Wicked Dub Division meets North East Ska Jazz Orchestra in še enkrat več pokazal, da je ta oder tako žanrsko gibek, da se zdaj maje že občestvo. Kako se ne bi, če pa se je (do) šestnajst ljudi spravilo gor na oder. Ja, do šestnajst, tako so napovedali, mogoče smo mi prešteli do štirinajst, ampak samo zato, ker je to glasba, ki te zaziba do točke, ko ikonična Michaela Grena zakliče: »Ja, skupaj smo svobodni, ljudje!« Ska-jazz, pomešan z dubom. Ob Dravi. Dobri stari časi? Ne, novi dobri stari časi.

In otvorili smo kakopak JazzLent z Alfredo Rodriguez Triom. Na neki točki je, matervola, moral dobiti dodatni par rok. Ali pa vsaj še kakih šest, osem, deset prstov. Ko ga je odneslo, glava mu je trzala, prsti so šibali. Da sta ga moža v lepi obleki in nagajivih supergah, Yarel Hernandez (bas) in Michael Olivera (bobni), samo gledala. Pustila. Naj ga, za koncertnim klavirjem, črnim kakor noč, odpelje. Moža, ki je kot fantek tolkel po narisani tipkovnici na mizi, ker ni imel dostopa do klavirja na rodni Kubi. Ko nekdo tako drajsa tipke, se vidi, da tega ni pozabil, in posledica je kolažasti večer, ki je bil najbolj topel, ko je vsa trojica mrmrala melodije za krasno poletje.

In potem je tu bilo še Piše se leto. Brez šuhov. Samo v zoknih.

»Vsi se ga bojo napili, itak, Slovenija bo popušila, tako nekak je bilo v naših glavah, priznam,« je drdral na odru Tine Matjašič, pevec ekipe Alo!Stari. Brez šuhov, v zoknih, kot s(m)o ujeli kasneje. »Samo ne na Lentu, ne more to tak bit!« In ni bilo. Alo!Stari so uleteli na oder ravno tam nekje, ko je Slovenija norela zaradi nogometa. In če takoj po taki tekmi dobiš še Alo!Stari? Dupla šok doza. Trojna, če štejemo še predvozače Stari pes.

Pred tremi leti je bil Večerov oder osediščen na Rotovškem trgu, pa se je Matjašič zabrisal med publiko. Zdaj se pri Vodnem stolpu ni, pa čeprav je bilo to Piše se leto 2024. Že četrtič je nastopil na Festivalu – še dvakrat poprej s Trash Candy – zato smo dobili citate, kakršne lahko dostavijo le redki. Ker je Jernej Metež – Pinki lumpal s kitaro, je Matjašič pač krajšal čas. Tišina in Alo!Stari? Ste smešni! »Meni je ful vroče, kaj vam ni? En aplavz za našega Pinkija, ki nima kitare uštimane. Kaj ve kdo kaki dober vic? Ne?« In malo kasneje, ko so drdrali in žagali štikle iz dveh albumov Pa kaj te s tao je? in Sem prii, nič ti neom, še dodal: »Kaj pa Slovenija, kaj pa fuzbal? Nismo ga zabili, samo oni so si ga tudi po svoje zabili, to je ena taka pol šala. Čakaj, kaj ni stand up v Vetrinjskem dvoru?«

Ja, je. Alo!Stari so se občinstvu, ki je dodobra zavzelo še travnik v ozadju, tako iskreno zahvalili, da so podprli komad Nea vem kam, ki jih je prebil, izstrelil, naredil. »Hvala, da ste nas podprli, ker če ne bi bilo vas, ne bi bilo nas. Nea vem kam je za vas. Čeprav je najboljše, če ostanemo kar tu!« In smo, do polnoči in še krepko čez, na ta torkov, praznični večer, ko je bilo možno res čisto vse. Ko komad z refrenom »prije tako leto, prije taki dan« zveni tako prekleto zmagovalno. Ko je Mozolj revanš za vse naše najstniške mozolje. Ko grejo telefoni in še kaki faracajg v luft med Glavno, da midva sma skup.

In še nekaj. Grdo, nesramno, žleht se je ulilo ravno po koncu špila. Piše se leto brez dežja pač ne gre, ne? Aja, pa čestitke slovenski nogometni reprezentanci, še enkrat, tudi v našem imenu! Polfinale nam ne uide!

Izjava dneva

»Kaj pa Sloveeenija!?« – Tine Matjašič na Jurčkovem – Večerovem odru.

Številka dneva

16 – Ja, šestnajst ljudi se gladko spravi na Oder pri Stari trti.

Festivalska sred(in)a!

• Prva dama šansona. Še vedno in vedno bolj. Vita Mavrič in Kvartet Akord. Je kaj bolj idealnega za Sodni stolp? Začnemo 20.30!
• Dva dni pavze je čisto dovolj. Več kot dovolj. StandUpLent je nazaj, tokrat trk ruralnega in urbanega. Ali po domače Nasmeh z vasi (v mesto). Ja, tudi Gašper Bergant bo tam. Forza Luče!
• Legende. Ne le zagrebškega rocka. Že sedmič na Festivalu Lent, če smo prav prešteli. PipsChips&Videoclips! Kje drugje kot na Jurčkovem – Večerovem odru. 21.00!
• Niti mi ne vemo, če smo prešteli prav. Niti ni pomembno. 50 najmanj. Tolikokrat bo Vlado Kreslin prepeval na Festivalu Lent. Dal je skozi že toliko odrov in vsega, toda prvič bo poklon njemu na čast. Z Izštekanimi in plejado mladih izvajalcev. 21.30 krenemo!
• Glasba za 21. stoletje, »fusion« jazz za plešoče občinstvo. Plesalo se bo. Ilhan Ersahin’s Istanbul Sessions prevzema štafeto JazzLenta na Minoritih – Odru Nove KBM. Večna 22.00 ura!

Piše. Jaša Lorenčič